10 pravil vzgoje in 5 vzrokov, da ta pravila niso učinkovita

Verjetno danes ni več starša, ki ne pozna napotkov za ‘pravilno’ vzgojo otroka. Vendar je še vzgoja vedno ena izmed najtežjih nalog odraslega človeka. Kljub jasnim pravilom in navodilom velikokrat ne dosežemo želenega učinka. Ko vzgojni ukrepi kljub upoštevanju pravil vzgoje niso učinkoviti, je čas, da pogledamo vzroke neučinkovite vzgoje.

10 pravil vzgoje

1. Prizadevajte si za stalen stik z otrokom.
2. Poskrbite za otrokovo varnost.
3. Omogočite otroku izkušnjo pripadnosti, ljubljenosti, edinstvenosti.
4. Sledite otrokovim sposobnostim.
5. Na otrokovo vznemirjenost se odzovite mirno, sočutno in neogrožujoče.
6. Otroku dajte jasna in preprosta navodila.
7. Dajte otroku možnost izbire, ko je to mogoče in mu jasno predstavite posledice neprimernega vedenja.
8. Opazite otroka in njegovo primerno vedenje nagradite ter odločno, a sočutno prekinite neprimerno.
9. Uporabite besede, ki spodbujajo mišljenje, namesto besed, ki sprožijo ogroženost in napadalnost.
10. Z otrokom ohranjajte stik kljub postavljanju mej.

Zakaj otroci kljub vsej pozornosti, ki so jo v današnji vzgoji deležni, še vedno ne upoštevajo pravil? Zato, ker otrokovi možgani delujejo drugače od odraslih!

5 vzrokov za neučinkovitost vzgojnih pravil

1. ‘Nezreli možgani’ – otrokovi možgani se razvijajo postopoma preko odnosov. Sprva znajo le poskrbeti za lastno preživetje, postopoma znajo s spremembo telesnega občutja zmanjševati napetosti in šele nato se naučijo iskati različne in primerne rešitve. Nezreli možgani tako otroku onemogočajo, da bi izbiral svoje vedenje.
2. Psihična podhranjenost – možgani za svoj razvoj potrebujejo stimulacijo, priznanje in strukturo. Pomanjkanje teh odzivov iz okolice predstavlja za otroške možgane stres, ki ga znajo obvladovati le z bojem za lastno preživetje oziroma močnim čustvenim odzivom.
3. Nerazumevanje telesnega vznemirjenja – otroci svojega telesnega vznemirjenja ne znajo pomiriti z besedami, zato ga mirijo z vedenjem.
4. Prenos stresa – starši, ki vzgojne težave svojih otrok spreminjajo tako, da začnejo sami bolje obvladovati stres in da začnejo skrbeti zase tudi v partnerskem odnosu, so najbolj uspešni. Otrok je namreč barometer starševskega počutja in zakonskega odnosa svojih staršev, zato nemir, ki se pojavi v starševskem odnosu, otrokovo telo in možgani doživijo kot ogroženost, proti kateri se ne znajo funkcionalno braniti.
5. Neprimerni vzgojni ukrepi – z navodili, kot so »Naredi to!«, »Ne smeš delati tega!«, nehote aktiviramo dele možganov, ki ukažejo telesu, da se mora zavarovati (z begom ali napadom oziroma jezo ali s strahom). Ukrepi, ki vodijo v igro, smeh oziroma bližino, spodbujajo k odnosu in skrbi za drugega (otrok želi, da se tudi starši ob njem dobro počutijo).

Ko starši ugotovijo, kateri vzrok ustreza njihovem položaju, ponovno pridobijo nadzor v vzgoji, kar očitno zmanjša njihov stres. Bolj sproščeni starši konflikte z otrokom doživljajo manj ogrožajoče, kar pomeni, da se pri iskanju rešitev znajo prilagoditi in iskati nove načine stika z otrokom. To otroku pomaga, da na postavljanje omejitev ne odreagira impulzivno, ampak je pripravljen in sposoben prilagoditi svoje vedenje pričakovanjem starša.