Aleksander – imam mejno osebnostno motnjo

Že nekaj časa hodim na psihoterapijo in šele sedaj lahko izrečem besedo mejna osebnostna motnja na glas. Včasih si rečem tudi da sem borderline. Rad bi povedal, kaj se mi dogaja in zakaj delam stvari tako, kot jih. Mogoče me bodo ljudje, ki so mi blizu, lažje razumeli.

Nisem grozna oseba, le moje obnašanje je tako polno neurejenih misli. Delam stvari, za katere nekateri mislijo, da so brezsrčne, manipulativne, nesramne, nevarne in naravnost grozne. Rad bi vam le povedal, da vse to obnašanje nisem cel jaz, to ni vse, kar me sestavlja. Vse to je del bolezni, normalna pot neurejenega razmišljanja in obnašanja, ki ga je mogoče res težko razumeti. Zato bi rad, da me lahko ljudje vidijo tudi izven teh obnašanj in me imajo radi, saj sem še vedno tu, le zelo zelo se trudim, da bi lahko kontroliral svoje možgane…..

Z mojimi impulzi se je zelo težko boriti. Ko dobim en naključen impulz…..kar tako pride……se zame to zdi, kot da je prišla nenadna zahteva. Ni nekaj kar bi rad, ampak je potreba in če tega, kar pride tako nenadoma, ne morem takoj izpolniti, postanem potrt in depresiven in verjetno izgledam kot da sem slabe volje. Vendar se v moji glavi dogaja…..huh…..gromozanska bitka volje. Moji impulzi izločijo negativna čustva, ker se z njimi ne morem spopasti tako, kot se nekdo, ki nima moje bolezni.

Nisem brez čustev, v bistvu sem čisto nasprotje. Eden izmed simptomov borderline motnje je razcepljenost (tako se je izrazil moj terapevt). Za mene to pomeni, da ko stopim z nekom v stik lahko skoraj v trenutku že prekinem ta stik. O osebi, s katero stopim v stik lahko govorim kot da bi prišla iz nebes……. jo idealiziram, po drugi strani pa lahko o njej ali z njo nikoli več ne govorim. Vendar me prosim razumite, da to ne govori o tem, da mi osebe, s katerimi prihajam v stik, ne pomenijo nič. Včasih se moram ravno zaradi teh močnih čustev, s katerimi ne morem več operirati in so zame preveč, umakniti in prekiniti stik.

Ko sem na tleh, nisem samo na tleh. Moja bolečina je včasih tako globoka kot bi me konstantno požirala črna luknja……. kot da bi bolečina sama sebe hranila in postajala vedno večja in večja. Včasih imam občutek, da lahko samo ležim in čakam, da reka solz mine. Torej, ko sem na dnu, to ne pomeni, da sem le žalosten.

Ko se z nekom povežem, je ta takoj nad vsemi drugimi. Če se kdaj počutijo ljudje ignorirani in nespoštovani ob meni ali kot da so takoj za prvim, je verjetno to zato, ker imam oči le za tistega, ki ga trenutno idealiziram. Vendar ni to neka zavestna odločitev, da sem ga izbral pred drugimi. V bistvu mi niti nikoli ne pride na misel, da se je povezati z nekom možnost izbire.

…..ah, ta grozen strah pred zapuščenostjo. Ko sem z nekom povezan, in od te osebe nekaj časa ne dobim odziva ali pa me ne pokliče ter se druži tudi z drugimi, se naenkrat počutim paničnega, depresivnega…….reagiram čisto nerazumsko in tudi nesramno. Bojim se, da bom ljudi izgubil. Obupno sem prestrašen, da bi lahko te ljudi razburil……da bi me sovražili…….da bi jih motil….da sem jim odveč in da bom pripomogel k temu, da me bodo zapustili.

Skoraj vsak dan potrebujem zagotovilo, da me imajo bližnji radi. Da dobim občutek, da nisem uničil našega odnosa s tem, ko sem tako grozen in napačen, neumen….Rad bi vedel, da so tu za mene in da niso izginili od takrat, ko smo nazadnje govorili.

Živeti z razmišljanjem moje osebnosti ni lahka naloga…….Zelo je boleče, frustrirajoče in včasih je bilo tudi nevarno za moje zdravje. Zdaj vsaj to obvladujem. In za trenutek osvobaja, ko lahko stvari, ki se mi dogajajo, zapišem.