Ali je mladostništvo lahko IZZIV za starše ?

“Vsakič, ko slišim svojo hčerko, ki kriči: “Ti me sploh ne razumeš!”, postanem jezen, počutim pa se tudi nemočen, ker ne vem, kako bi ji lahko prišel naproti. Na kakšen način naj ji povem, da me bo razumela?”

Kako pogosto starši slišijo stavek “Vidva me ne razumeta!” in kako težko je ostati pri tem miren, se ne razburjati in spuščati v neskončno bitko, kjer ni zmagovalca. Ko mladostnik izreče ta ali temu podoben stavek se morajo starši zavedati, da je mladostnik predvsem prestrašen in se počuti tako izgubljenega, da ne verjame, da bi ga lahko kdorkoli razumel, niti njegovi starši. Velikokrat se starši ob mladostnikovem obnašanju (doživljanju sveta) postavijo v obrambno pozicijo in se počutijo osebno napadeni. Razmišljajo, kaj vse niso naredili za to, da bi lahko razumeli svojega mladostnika in ga rešili težkih in bolečih občutij.

Ko mladostnik (nehote ali hote) svojo jezo usmeri na vas, ga lahko z mirnim glasom vprašate, kaj ga je tako razjezilo. Kaj se dogaja z njim, da je trenutno tako slabe volje, kaj se mu je zgodilo? Kar je za razliko od stavka: “Seveda te razumeva, ne pretiravaj, saj sva tvoja starša” veliko bolj obetajoče za vse nadaljnje pogovore. Kar ne pomeni, da se bo mladostnik s prejšnjima dvema vprašanjema zadovoljil in vam odgovoril gladko na njih (ker vam velikokrat ne bo, saj včasih res ne ve, zakaj se počuti tako, kot se), ampak to samo pomeni da starši s takimi in podobnimi stavki lahko postavijo temeljno zagotovilo, da so tam in da se zanimajo za mladostnika. Da ga sprašujejo in vedno znova iščejo nove načine, dokler ne najdejo pravega stika, ki bo pomiril njihovega mladostnika in ob katerem se bo počutil razumljenega. Ravno zagotovilo staršev, da so tam ne glede na to, kaj se z mladostnikom dogaja, je temeljna potreba in želja vsakega mladega.

Kar je dobro, da starši naredijo, je to, da poslušajo. Ob poslušanju in sproščenem spraševanju (ne zasliševanju) spoznajo mladostnikovo mnenje in njegova občutja. Pomirjujoči komentarji (pa NE v smislu “saj bo vse v redu, tega ti ni treba, saj bo enkrat bolje, ne razmišljaj tako”) in stavki, ki kažejo na razumevanje, so navadno tisto, kar mladostnik želi od staršev, ne pa to, da jim starši govorijo, kako bi morali stvari “pravilno” rešiti.
Pomembno je, da mladostnik ve, da so mu starši na voljo za pogovor in razumevanje kadarkoli želi. Bolj ko starši lahko slišijo (poslušajo in poskušajo razumeti) svojega otroka brez pridiganja in dajanja odraslih nasvetov, bolj bo lahko njihov otrok prepoznal, da mu lahko starši s tem pomagajo na poti njegove samostojnosti. Samo tako bo dobil občutek, da lahko govori in se pogovarja s starši.

Starši so lahko mladostniku v pomoč pri soočanju z odraščanjem, pri razlagi sveta, ki ga zanima, opozarjanju na njegove nevarnosti, mu dajejo dober zgled ter nudijo zavetje in udobje, ko je to še posebej potrebno. In starševstvo ni lahka naloga, je pa lahko najbolj nagrajena naloga, ki so jo starši kdajkoli opravljali. Starši so namreč otrokov prvi model in učitelj. Ob njih lahko dobi občutek, da je edinstven, globoko ljubljen in vreden zadovoljstva in sreče. In ti občutki ostajajo z njim do konca življenja in so zato lahko največja dota (ali pa le slaba popotnica), ki jo lahko starši dajo svojemu mladostniku.

Starši naj se pripravijo na spremembe

Večina družinskih članov je v družini navajena na določen način življenja in to velikokrat vzamejo kar za dokončno. Ko pa začne mladostnik doživljati sebe in spremembe, je velikokrat za starše tako, kot da bi k njim prišel živet čisto nekdo drug. Zato je potrebno postaviti odnose na drugačno raven, jih spremeniti in ravno tako narediti z načinom življenja. Pomembno pri tem je, da starši ne obupajo, ampak vztrajajo. Predvsem tako, da v vlogi starša niso sami, ampak se pri vzpostavljanju novega sistema lahko naslonijo drug na drugega. V tem primeru to pomeni, da se morata oba starša skupaj spraševati o tem, kako lahko ob najbolj bistvenih vprašanjih in dilemah ob mladostniku ostajata skupaj v odločitvah pri končnih rešitvah zanj.

“Testiranje” staršev

Mladostnik potrebuje pozornost. Vedno koleba med dokazovanjem, da staršev ne potrebuje več in med testiranjem, ali so starši še vedno tam zanj. Starši naj spoštujejo mladostnikovo potrebo po oblikovanju njegove samostojnosti, obenem pa ne smejo pasti na njegovem “testu”. Priključijo naj se v pogovor z zanimanjem; naj se učijo o njegovem življenju, njegovih mislih in njegovih občutkih. Obenem pa naj nudijo podporo, prisotnost in veselje ob tem, ko lahko delijo življenje z njim. Največkrat naj le poslušajo kar “mora” mladostnik povedati in naj vso pozornost usmerijo na to, ali bi rad mladostnik z njimi kaj delil ali jim le pokazal. Zanj je zelo pomembno, da vidi, da ga starši vidijo takega kot je in da jim je všeč, v kaj se njihov otrok spreminja.

Starši naj bodo fleksibilni

Kot mama ali oče se naj starši poskušajo prilagoditi in dovoliti mladostniku da lahko preverja, raziskuje in komunicira znotraj meja. To si lahko razložimo tako, kot da bi mu pustili raztegovati elastičen trak, pri tem pa pazili da ga ne strga. Pokažite strpnost ob njegovem prizadevanju za samostojnost obenem pa ohranite nadzor nad tem, kako daleč lahko gre. Vi ste tu odrasli (starš), mladostnik pa še vedno odrašča. Vzdržujte to ravnovesje in imejte v mislih, da je za mladostnika bolje, da se nauči sam zase, znotraj meja, kot da mu samo govorite, kaj je po vašem najbolje zanj. Če pustite mladostniku, da lahko malo več raziskuje po svoje, je velika verjetnost, da bo v svojo zgradbo prepričanj in pogledov na svet vključil veliko ali večino vaših pogledov. Čeprav zna biti mladostnikov sistem vrednot za starše velikokrat ogrožajoč, ko mislijo, da jih mladostnik v vsem kar pravijo zavrača in se jim zoperstavlja, pa raziskave kažejo ravno nasprotno: ko je mladostnik že malo bolj zrel, pa vendar še v procesu odraščanja, se njegov sistem močno približa sistemu vrednot, ki ga imajo njegovi starši. Zato nam mogoče ni potrebno biti tako vztrajno tesnoben ob “čudnih” stilih frizur in oblačenju naših mladostnikov. Pa vendar moramo tu omeniti, da opuščanje teh mej in dajanje prevelike svobode niti otroku niti mladostniku ne koristi, kvečjemu ga osiromaši za nadaljnje življenje. Starši naj pri tej svoji fleksibilnosti (p)ostanejo razumno trdni in dosledni.

Starši naj ne pozabijo nase

Starši naj bi živeli tudi svoje življenje in ne izključno in samo za mladostnika. Starši naj si najdejo čas za stvari, ob katerih uživajo, obenem pa rastejo. Ravno tako kot “zahtevajo” odgovornost od mladostnika, so tudi starši odgovorni sami zase in drug za drugega. In če se ob problemih, ki jih kot starši in zakonci imajo, ne ustavijo, se pogovorijo ali poiščejo pomoč, ko jim ne gre in se ob tem ne uspejo povezati in “uživati” (živeti) življenja kljub problemom, potem ne morejo pričakovati od svojega mladostnika da bo imel lepo predstavo o tem, kaj odraslost je in kaj zakon ali partnerstvo lahko pomeni. Mladostnik se tako lahko začne spraševati, zakaj bi si kdo sploh želel odrasti, če tam ni ničesar lepega.
Stavek, da naj starši mislijo tudi nase pa ne pomeni, da mislijo izključno nase in prepuščajo mladostnika svetu. Ob tem, ko mu dajejo (z dobro vero ali iz strahu) vse, kar si želi, ko ga prepuščajo svetu, kjer mora odrasti in izkusiti vse, “da ne bo zamudil” in ko je “tako ali tako že odrasel in zanj ni več časa” se lahko samo vprašamo kaj mu ostane za prihodnost, ko bo postal res odrasel. Bo šel nazaj v otroški svet in ostal v njem?

Zato imajo starši ravno v tem obdobju res velik izziv videti sami sebe take kot so, prepoznati svojo moč in šibkost ter se izboljšati tam, kjer se lahko. Če starši dovolj dobro poznajo sami sebe, lahko tudi lažje spoznavajo svoje otroke. Drugače pa se namesto enega mladostnika na poti “iskanja” znajde še eden, ali celo dva. In potem ni prostora za izzive, le za to, kdo bo odnesel celo kožo. Mladostnik gotovo ne.