»Bodi priden!« malo drugače

Kdo je priden? Nekdo, ki ne povzroča sitnosti in težav; nekdo, ki nam ne kali miru; nekdo, ki ne razmetava, ni prehrupen ali moteč? Beseda priden oz. ukaz »Bodi priden!«, ki smo ga tolikokrat že slišali (ali pa ga še vedno kdaj slišimo), ima veliko različnih pomenov. Seveda je pomembno, da razumemo, v kakšnem kontekstu je izraz uporabljen.

Kaj o pridnosti pravi SSKJ? V SSKJ-ju najdemo več pomenov besede priden. Predvsem naj bi bil priden tisti:

1. ki rad, dosti dela:priden delavec; gospodinja je pridna in skrbna; priden je kot mravlja
2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve:pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv
3. ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti:dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / pridna dekleta so v tem času že doma

Pridnost pogosto povezujemo z lastnostmi, kot so marljivost, vztrajnost, disciplina in zavzetost, ki so pomembne za doseganje ciljev in uspeha v življenju. Prav tako lahko pridnost nakazuje na kakovostne osebnostne lastnosti, kot so odgovornost, zanesljivost in skrbnost. V tem kontekstu ima lahko pridnost pozitivno konotacijo.

Na tem mestu bi rada izpostavila predvsem tisto bolj problematično stran pridnosti, ki se prepleta v odnosu med staršem in otrokom in nezavedno sili šibkejšega (običajno otroka), da se podredi pričakovanjem močnejšega, običajno starša ali druge avtoritete. Ne zdi se mi problematično, da se otrok nauči ravnati, kakor je dobro in prav; ali da se nauči, da se je  kdaj pa kdaj potrebno prilagajati drugemu, ker smo ljudje socialna bitja; ali pa to, da je lepo sedež na avtobusu odstopiti starejšemu človeku. Problematično se mi zdi predvsem takrat, kadar je izraz »bodi priden« namenjen krotenju otrokove avtentične narave. Zakaj govorim o otrocih, ko pa smo danes odrasli ljudje? Predvsem zato, ker smo nekoč bili otroci. Še posebej tisti, ki smo že od nekdaj bolj prilagodljivi, smo na splošno bolj nagnjeni k temu, da nezavedno skušamo izpolniti pričakovanja svojih staršev ali pričakovanja drugih avtoritet. In večja možnost pri tem je, da bomo izgubili samega sebe. Namen teme pridnosti je predvsem ta, da prevetrimo odnose, pričakovanja in zahteve drugih, ki so pripomogli k temu, kar smo danes in da ponovno najdemo tisto svojo avtentičnost, ki se je izgubila nekje pod pričakovanji drugih.

Vsak od nas si želi biti prepoznan kot vreden. Beseda priden žal te naše osebne vrednosti ne more potrditi, saj ne pove nič več kot to, da smo zadostili pričakovanjem drugih do nas. Tako lahko kaj kmalu postanemo ukalupljeni v sistemu podrejenosti, osredotočeni na izpolnjevanje nalog. Skrajen, a še vedno realen primer pridnosti, je primer holokavsta; vsak člen v tej verigi udejanjanja zločina proti človeštvu je dajal videz pridnega, zvestega in delovnega človeka. Karel Gržan pravi: »Pridnost je hipnotična beseda, ki podprta z nagradami omamno zvabi v slepo služenje in ustavi/omrtvi prebujenjske misli. Biti priden pomeni biti slepo predan, poslušen, pohleven, biti brez lastne volje, iniciative…, skratka, pomeni biti zasužnjen.« Namesto izraza »biti priden«, Karel Gržan predlaga uporabo izraza »postati odgovoren« za svoja ravnanja, biti soodgovoren do bližnjih, do narave in življenja samega. Premislimo torej, v čem je naša pridnost lahko koristna, kje pa nas omejuje pri osebni pristnosti in ustvarjalnosti.

Zapisala: študentka Anamarija Brozovič (v okviru projekta Študenti za študente)

Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.