Intima in strah pred njo

Vabimo na pogovore o odnosih z okvirno temo, ki jo pripravimo terapevti, strokovnjaki za različna področja, a puščamo dovolj časa in prostora vam, spoštovani udeleženci, da spregovorite in poveste svoje mnenje o obravnavani ali temi, ki se vam zdi pereča in bi želeli o njej izvedeti več.

Preberite si članek o intimi in na koncu vabilo na predavanje!

Biti z nekom intimen pomeni, da sva si blizu, da vem, kako se počutiš, in ti hkrati dovolim, da veš, kako se počutim jaz; da bi te začutil, pa moram biti najprej intimen s sabo, blizu mi mora biti vse, kar globoko v sebi doživljam. Ker je tam lahko mnogo tega (želje, potrebe, hrepenenje, strahovi, lastnosti, na katere nisem ponosen, tudi travmatična doživetja – naša nepopolnost oz. ranljivost), s čimer nočem priti v stik niti sam, kaj šele da bi dovolil, da si s tem seznanjen ti, saj me lahko zavrneš, obsojaš ali kako drugače raniš, se rodi strah pred intimo.

Vse to govori, da sem se v primarnih odnosih kot otrok naučil, da odnos ni varen prostor, saj ob frustraciji v njem nisem doživel pomiritve, ampak še dodatno vznemirjenost. Da bi svoj vzorec spremenil, moram najprej ugotoviti, da mi raven bližine, ki jo ustvarjam s svojimi bližnjimi, ne ustreza, saj se ne počutim z njimi povezanega, tvegati in se začeti odpirati, postati ranljiv.

Izraza intima nikakor ne kaže povezovati izključno s telesno bližino, čeprav se ga največkrat uporablja prav za opisovanje le-te. Njen pomen je tako močno osiromašen, saj je intima še marsikaj drugega in ne samo spolnost. Poleg tega gre za manipulacijo, saj moški velikokrat terjajo spolnost kot dokaz ljubezni, ženske pa temu ustrežejo, ker menijo, da bodo tako dobile ljubezen. Da se ljubezen pogojuje ali se v marsikaj privoli, da se jo dobi, pomeni, da ne gre za ljubezen, ampak potrebe, ki z njo nimajo nič opraviti. Prav tako nam je vsem bolj ali manj znan stereotip, da ženske potrebujejo več čustvene bližine, moški pa več telesne, vendar velja, da vsi potrebujemo vse vrste bližine in vsi hrepenimo po njih, saj sta sprejetost in pripadanje eni naših osnovnih potreb.

Intimni ali blizu, povezani, smo si z ljudmi lahko na več ravneh: intelektualni, čustveni, telesni, duhovni, finančni, na ravni dela, skupnih dejavnosti, ob preizkušnjah, in čeprav se zdijo povsem ločene, so v nečem močno soodvisne: umanjkanje intime na enem področju se nujno pokaže na drugem (ženska, ki ob partnerju ne sme biti to, kar je, ki ne sme izražati npr. jeze, se ne bo mogla ob njem telesno sprostiti, zato bo trpela njuna telesna intima, moški, čigar žena ne bo hotela sodelovati z njim na delovnem področju, se bo zaprl in na čustvenem področju ne bo mogla do njega …).

Intima je vezivno tkivo v odnosu in če je ni, ni odnosa, po drugi strani pa ne moremo biti nenehno intimni. Bližina je tako ravnotežje med pretirano odvisnostjo in neodvisnostjo, kar pa ni lahko doseči, zato morata partnerja vložiti veliko truda, da se dogovorita o tem, kaj je zanju na tem področju sprejemljivo in kaj ne. Ker se pri tem glede na njuno zgodovino lahko zbuja zavrženost na eni strani in občutek, da nas drugi duši, ker je posesiven, na drugi, je lahko usklajevanje dolgotrajno in boleče.

Večine vrst intime ne moremo vzpostaviti brez ranljivosti, vendar je pri tem nujno, da spoštujemo svoj ritem in se odpiramo samo toliko, kolikor čutimo, da je varno. Varno je takrat, ko osebi na drugi strani lahko zaupam, ker čutim, da je na moji strani, je spoštljiv, sočuten in me ne obsoja.

Če takih izkušenj, predvsem iz otroštva, ko se v naših možganih ustvari matrica odnosov, nimamo, se bomo odnosov in ljudi bali. Načinov, kako se to kaže, je ogromno: prepiramo se, umikamo fizično in čustveno, varamo partnerja, se zasvajamo z alkoholom, delom, pornografijo, nenehno zbolevamo, kritiziramo ali zanemarjamo bližnje, težko sprejemamo fizično bližino in skrb, vzpostavljamo kratkotrajna razmerja, ki temeljijo na spolnosti itn.

Povsem razumljivo je, da se bomo spričo ne-varnih izkušenj zaprli, ker se bomo skušali zaščititi, vendar se prav zato v kasnejših odnosih začnejo težave, ker ne zmoremo vzpostaviti pristnega stika  ali pa se počutimo zelo osamljene. Predvsem ženske danes od partnerjev pričakujejo, da jih bodo čutili. In kako bodo to storili, če niso intimni s sabo? Če moški ni v stiku npr. s svojo žalostjo (ker se mu je oče, ko je bil majhen, posmehoval, kadar je jokal), ne bo prepoznal, da sta njegova žena in otrok žalostna, tako pa ju bo spregledal … Otrok bo spoznal, da ne more računati nanj, je nesprejemljiv, če je nepopoln, je torej v stiski prepuščen sam sebi, in vzorec ne-varne navezanosti se bo prenesel v naslednjo generacijo.

Zato je nujno, da se odločimo odvreči obrambne mehanizme, tvegati in začeti graditi drugačne odnose. Pri tem ima pomembno vlogo naše doživljanje sebe: bolj ko se bomo sprejemali kot nepopolne, a kljub temu dobre in dobronamerne (pa tudi druge), boljša bo naša samopodoba in manj se nam bo treba skrivati, bolj sproščeno bomo lahko govorili o sebi in sebe tudi živeli, tako pa ustvarjali poglobljene in pristne odnose. V pogovoru z osebo, ki je vredna zaupanja, se je treba srečati s tem, kaj je povzročilo, da smo izoblikovali popačeno podobo sebe, in jo zamenjati s tisto, ki je mnogo bolj v skladu s tem, kar smo.

DRUŽENJE OB TEMI: Pogovarjajmo se o odnosih

Kdaj: torek, 6. 6. 2017, od 18.30 – 20.00

Kje: Center za zakonsko in družinsko terapijo Upanje, Slovenska 55, Ljubljana

Vodita zakonska in družinska terapevta Nataša Vrbnjak in Andrej Omulec

Cena: prostovoljni prispevki

Vabimo na pogovore o odnosih z okvirno temo, ki jo pripravimo terapevti, strokovnjaki za različna področja, a puščamo dovolj časa in prostora vam, spoštovani udeleženci, da spregovorite in poveste svoje mnenje o obravnavani ali temi, ki se vam zdi pereča in bi želeli o njej izvedeti več.

Na prvem srečanju se bomo pogovarjali o pomenu odnosov v našem življenju, kakšne odnose vzpostavljamo in zakaj, zakaj se nam nekatere izkušnje ponavljajo, o nevrološki podlagi vzorcev, ki jih v otroštvu oblikujemo, ter kaj lahko storimo, da to shemo spremenimo.

Pogovori bodo stalna oblika srečevanja, in sicer na 14 dni (naslednje 21. 6., nato nadaljevanje avgusta).

Obvezne prijave na naslov natasa.vrbnjak@upanje.net, za prve pogovore do ponedeljka, 5. 6. 2017.

Prisrčno vabljeni!