33 ljudi je naredilo zaobljubo.
16 ljudi deli svojo zgodbo.

Jana – Ne, ne, ne, ne, ne. Ne bom.

tesnoba

Tako bi lahko povzela preplet misli, ki se mi pletejo po glavi in onemogočajo, da bi živela. Počutim se kot da sem ves čas na bojnem polju in večino časa v prvi četi.

 

Kaj pravzaprav tako varujem? Varujem sebe, svoje predstave, svoj mali svet v katerem sem vedno živela in mi je domač.

 

Ko pa nisem bojevnica, sem nemočen otrok.

 

Spet tisti grozen občutek. Da se utapljam in mi ni pomoči, da obupno želim, a tega ni, da padam, a nikogar ni, ki bi me ujel. Sama moram paziti nase in vse svoje svetove, vse divjake, ki se igrajo z mano. Počutim se kot da je moje srce, moj mir skupek postavljenih domin, ki so s tiho, a ostro mislijo v trenutku porušene.

Stojim pod nebom, pod sivimi oblaki, za kak trenutek se prikaže žarek svetlobe, a kmalu ga prekrije sivina. Ta grozen občutek nemoči. Ko vse v meni kriči, a moja usta ne morejo govoriti.

Naj kličem k Tebi in spet ne vem ali me boš zavrnil in vem, da mi ne boš vzel bolečine v tem trenutku. Me lahko le pomiriš, odvzameš paniko?

Najhuje v teh dneh je vprašanje: kaj moram storiti, da bom bolje in kaj moram storiti, da me boš uslišal? Moje zahteve do sebe (kako bi se morala počutiti) in nemirno iskanje rešitve je tisto najtežje in ne bolečina, ki jo nosim.

In če bi vedela, da boš poskrbel, ne bi toliko razmišljala o tem, ne bi se utapljala v mislih nemoči, ampak bi uživala v barvah sivih oblakov.

 

Mar nista otrok in bojevnica dva obraza iste osebe?

 

Z ostrino puščice se dvom zareže v srce ali pa kot jesenski sejalec v dušo naseli nemir. Takrat odidem spet v svoje svetove, ki jih poskušam sama urediti. Dvomim v to kar vidim, kar čutim, kar razmišljam, kar sem. Ali sploh sem? Moji odnosi se mi zdijo prazni, vsak naslednji korak nesmiseln. Moje življenje ni tisto pravo, čakam nenadno spremembo, ki ga bo popolnoma preoblikovalo. Ves svet, vse knjige, vsi ljudje, nič mi ne more pomagati, ker sem tako razočarana. Vseeno pa bi končno rada prišla do dna, našla odgovore in preoblikovala ta moj svet, če že ni pravi.

 

Moja zgodba, je zgodba o deklici in ženski, ki bi rada živela, se sprostila in prepustila. Večino svojega otroštva in mladosti sem živela v svojem svetu, ki sem ga redko delila z drugimi. Saj sem si želela, a nisem vedela kako. Naučila sem se, da moram skrbeti za to, da imam stvari pod nadzorom, zato se danes težko prepustim dnevu in v sebi pogosto analiziram sebe ali druge ljudi. Že kar nekaj časa se bojujem s tem, da  bi sprejela, da se življenje rodi med jaz in ti in da do odgovorov pridem prav preko pogovora z drugimi in ne lastnim premlevanjem. Tako sem tudi v odnosih pogosto napeta in se ne morem sprostiti.

 

Zagotoviti si želim varnost, ne osemdeset odstotno, temveč stoodstotno. Želja po trdnosti, absolutnosti je pogosto povezana z obstojem Boga. Želim si verjeti vanj, a kako naj bom prepričana, da on je? Skušam sestaviti smiseln sestavek razumskih razlogov za njegov obstoj, a mi ne gre. Neka navdihujoča misel pravi Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. Oh, ko bi mu le lahko zaupala. V prvi vrsti srcu – in s tem sebi. Temu kar mi govori telo, čustva in moja hrepenenja. Vendar to je pogosto nevarno, saj se hrepenenj ne da izmeriti in z gotovostjo dokazati. Lahko jih le poslušaš in jim zaupaš.

Prav to nezaupanje v svojo notranjost mi pogosto otežuje odločitve, saj ne vem na podlagi česa naj se odločim. Strokovnjaki bi verjetno temu rekli kriza identitete. Tako me je strah vsake bolj resne odločitve, na primer odločitve za poroko, saj tu ni absolutne gotovosti. Moje srce pa je gotovo, saj se le ob njem lahko tako umirim. A razum ne dovoli. In ponovno sem v boju, ki mi ne pusti živeti.

 

Vse bolj ugotavljam, da resnično življenje ni v tem, da sedim v kontrolnem stolpu, kjer imam pregled nad svojim življenjem, svojimi čustvi, svojim delom in odnosi, temveč v tem, da sem odprta za novo. Pripravljena na prilagajanje, ustvarjalnost in včasih tudi slovo od idealov, prepričanj in upanj. Tako se lahko prepustim tudi v odnosih, ki jih ne poskušamo nadzorovati, temveč zaupljivo dopustim in cenim to, kar se zgodi nenadoma in spontano. Najbolj zažarim, ko se zmorem odpreti, spustiti nadzor in dopustit moči živosti, da me napolni. Takrat togi vzorci popustijo in spet lahko vdihnem življenje.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo