Kako lahko učitelji in svetovalni delavci v šolah spregovorite o motnjah hranjenja

Pojavnost motenj hranjenja je zaradi načina življenja, razširjenosti medijev in idealiziranih podob ter pomanjkanja časa in ohlapnosti odnosov vse večja tudi med otroki in mladostniki v osnovnih in srednjih šolah. Prav tako samo šolsko okolje promovira pridnost, samokontrolo, perfekcionizem, tekmovalnost in storilnost, kar lahko še dodatno prispeva k razvoju nezdravega odnosa do samega sebe. In prav učitelji in svetovalni delavci ste lahko prvi, ki  zaznate, da se z učencem nekaj dogaja. Da bi vam bilo lažje pristopiti do njega in nasloviti njegove morebitne težave, navajam kratke smernice, kako ravnati v takšni situaciji.

V pogovoru o motnjah hranjenja je priporočljivo :

• Vzpodbujati razumevanje motnje hranjenja kot resno in kompleksno motnjo in ne kot izbiro načina življenja.
• Omogočati korektne in konkretne informacije.
• Spoštovati osebe, ki imajo motnje hranjenja.
• Pomagati poiskati pravo pomoč.
• Vedno omenjati tako dekleta kot fante.
• Promovirati pozitivno samopodobo.

Ob tem pa se je dobro  izogobati:

• Opisovanju podrobnosti vedenja oseb z motnjami hranjenja.
• Normaliziranju, poveličevanju ali stigmatiziranju vedenja oseb z motnjami hranjenja.
• Uporabljanju vrednostnih izrazov glede motenj hranjenja.
• Vzpodbujanju poslušalcev, da bi jih postalo strah glede motenj hranjenja ali da jih stigmatizirajo.

Kadar se pogovarjate z otroki ali mladostniki, se raje izogibajte izpostavljanju mer kot so kg, ITM,obseg pasu in predstavljanju teh mer kot merilo zdravja; moraliziranju o prehranjevanju (npr. določeni hrani dajati pridevnike slaba/dobra, pravilna/nepravilna); stigmatiziranju;  podajanju prehranskih nasvetov, ki lahko povzročijo strah pred hrano ali izzovejo nezdrave diete. Med pogovorom se raje usmerite na promocijo zdravja, ne na težo, pomembno je namreč tako duševno kot telesno zdravje. Priporočljivo je naslavljati spoštovanje in sprejetost ljudi vseh »velikosti« in »oblik«.

In na koncu vam ponujamo še nekaj smernic, kako pristopiti do učenca, za katerega menite, da ima morda motnjo hranjenja:

• Uporabljajte »jaz« stavke (npr. Mene skrbi zate).
• Pomagajte mu, da se bo počutil varnega pri pogovoru z vami, da vam bo zaupal.
• Vprašajte ga, kako se počuti.
• Dajte mu čas, da bo lahko spregovoril o svojih čustvih.
• Spoštljivo poslušajte, kaj vam bo povedal.
• Vzpodbujati ga, da si poišče pomoč, da spregovori doma.
• Izogibajte se poudarjanju samo hrane; raje govorite o njegovih čutenjih.
• Ne vzpodbujajte občutkov krivde (npr. namesto »Zaradi tebe me skrbi« recite »Skrbi me zate.«)
• Izogibajte se igranju vloge terapevta, če nimate teh znanj, saj četudi nimate vseh odgovorov na njegova vprašanja, je veliko pomembnejše, da mu date prostor in ga poslušate.
• Izogibajte se manipulativnih stavkov (npr. Pomisli, kaj mi počneš s svojim početjem.).

Želite delit svojo zgodbo in s tem pomagati sebi in drugim. To lahko naredite na naši spletni strani. OSEBNA ZGODBA

Začnite znova že danes. Z ZAOBLJUBO  na naši spletni strani naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za svoje bližnje.