25 ljudi je naredilo zaobljubo.
13 ljudi deli svojo zgodbo.

Kako pomagati osebi, ki doživlja ali je doživela panični napad

panic

Prepoznati, da doživlja nekdo panični napad, ni težko, saj so simptomi izrazito telesni in zelo dramatični; če bo razvil panično motnjo, ki je nadaljnji zaplet, bomo to prepoznali kot stalno tesnobo in zaskrbljenost, da se bo napad ponovil in se mu bo zgodilo kaj hudega (ga bo zadela kap ali se mu bo zmešalo), čeprav se napad morda ne bo več ponovil, kasneje pa se bo mogoče začel izogibati situacijam, v katerih se je sprožil, ali prostorom, iz katerih bi se težko umaknil, če bi doživel napad, kar je še nadaljnji zaplet nezdravljene panične motnje.

Kako lahko pomagamo neposredno ob paničnem napadu?

1. Njegove težave vzemimo resno in se zavedajmo, da so posledica stresnih dogodkov iz preteklosti, kot so fizična in spolna zloraba, ali dogodkov, v katerih je bil življenjsko ogrožen, sedaj pa jih podoživlja (t. i. telesni flashbacki).

2. Bodimo empatični – poskušajmo se vživeti v to, kar doživlja. Ne recimo mu, naj se umiri, saj se ne dogaja nič takega, zaradi česar bi ga bilo lahko tako neznansko strah.

3. Govorimo mirno in sočutno.

4. Vprašajmo ga, ali bi mu ustrezalo, da odide iz prostora, da gremo z njim, odpremo okno, ponudimo mu kozarec vode …

5. Spodbujajmo ga, naj opiše, kaj doživlja v telesu, npr.: močno mi razbija srce, vrti se mi, tresem se po vsem telesu …, in katera čutenja ga prevevajo: strah, panika, groza … Ko začnemo opazovati simptome, vključimo t. i. sprednje možgane, v katerih so centri za umirjanje čustvenih delov možganov, ki telesu pošiljajo sporočila o ogroženosti. To povzroči, da se ti začnejo umirjati.

6. Predlagajmo mu, da uporabi katero od tehnik, ki ga bo vrnila v telo, saj doživlja ločenost od telesa: naj skuša globoko dihati, se oprime kakega trdnega predmeta v bližini, leže na tla … Izguba stika s telesom in s tem zavedanja, da smo tukaj in zdaj, je ob napadih zelo močna, odnese nas v nekdanji strašni dogodek.

7. Spodbudimo ga, da se razgleda po prostoru in ga opiše – tako da možganom sporočilo, da je tukaj in sedaj, ne v času in prostoru, ko je doživljal travmo. Tako bo telo umiril in doživel, da ima nadzor nad tem, kar se dogaja.

8. Mirno in sočutno mu prigovarjajmo, da je na varnem, da ni več tam, ko so se hude stvari dogajale, ni več tistih ljudi … Da se zbuja stari strah, ker tukaj in sedaj ni nič, kar bi ga ogrožalo, je na varnem, ob njem so ljudje, ki mu lahko pomagajo, nekoč tega ni imel …

9. Povejmo mu, da gre „samo“ za strah, ki se je pokazal v obliki telesnih znakov, kot nas npr. ob žalosti stiska v grlu, ki bo minil, kot vsa čutenja, da ga ne bo zadela kap in se mu ne bo zmešalo, a nikakor ne omalovažujmo njegove stiske, ki je huda.

10. Potolažimo ga, da ni z njim nič narobe, ampak se mu prebuja spomin na nekdanjo ogrožujočo okoliščino. Ne silimo ga, da o njej govori, najprej mora vzpostaviti nadzor nad telesom, spominjanje pa bi panične napade lahko ponovno sprožilo.

Kako lahko pomagamo dolgoročno?

1. Spodbudimo ga, da si prebere čim več o težavi, ki ga muči.

2. Pomagajmo mu prepoznati sprožilce – katero vzdušje, dogodek, človek, morda njegov gib, beseda so povzročili napad. To ga bo vodilo v prepoznavanje prvotnega travmatičnega dogodka.

3. Pomagajmo mu, da se začne postopoma soočati s situacijami ali prostori, ki v njem sprožajo napade, če je razvil agorafobijo.

4. Spodbujajmo ga, da si poišče pomoč psihoterapevta, saj jo z njegovo pomočjo lahko ozdravi, pa tudi psihiatra, če so napadi tako hudi, da potrebuje na začetku farmakološko zdravljenje.

5. Spodbujajmo ga k zdravemu načinu življenja – k redni telesni vadbi in sproščanju, uživanju zdrave hrane, znižanju stresa, kolikor lahko, ukvarjanju s hobiji, k vzdrževanju zdravih odnosov in opuščanju tistih, ki mu škodijo.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo