Kako preboleti partnerja in zaživeti znova
Ob razpadu partnerske zveze se soočamo z občutki sramu, strahu, žalosti in jeze, nemalokrat pa tudi občutki krivde. Do te odločitve lahko pride nenadoma, kot vihar, lahko pa je sad dolgega oklevanja in trpljenja.
Ljudje smo bitja, ki vedno težimo k odnosom, zato po razpadu zveze nastopi praznina, pa čeprav je bil odnos, v katerem smo bili, še tako boleč. Strah nas je, da bi ostali sami, ne da bi nekomu zares pripadali. Poleg te žalosti zaveje tudi obup nad tem, da nas nihče več ne bo imel rad. Ob tem doživljamo krivico in jezo z mislijo, da nas bodo drugi »prehiteli«, sprašujemo se »zakaj se ravno meni to dogaja« in še bi lahko naštevali.
Najbolj bolijo zveze, kjer smo se počutili neljubljene, izdane, prevarane in zavržene. Ne samo, da smo imeli partnerja radi, kakršen koli je že bil, razjeda nas bridkost spoznanja, da to ni bil zdrav odnos, za katerim bi lahko v polnosti žalovali. Zasvajata nas sovraštvo in zamere, saj smo bili izigrani. Včasih so partnerski zapleti tako siloviti, da partnerja enostavno ne moreta funkcionirati skupaj, še težje pa jima je biti narazen.
Zakaj sicer toliko partnerjev vztraja v zlorabljajočih in bolečih odnosih, polnih raznih oblik nasilja in izdajstev? Morda zato, ker je to vzdušje tisto, ki je domače in poznano – pripadati na tak način, kar samo še bolj boli in si je še toliko težje priznati.
Mladi ljudje si večkrat kot »izhod v sili« zaželijo celo dojenčka, ki pa vsekakor ne predstavlja rešitve partnerskega odnosa. Priplazi se tudi krivda, da se sami nismo dovolj potrudili, da bi zveza obstala, da nismo bili dovolj razumevajoči. Sprašujemo se celo, kako bi se razpletlo, če bi se v določenih trenutkih drugače odločili. Sram nas je predvsem zaradi okolice (sorodnikov, prijateljev, sodelavcev), saj to, da smo vztrajali z nekom, s katerim se na koncu nisva odločila ostati skupaj, za nas v tistem trenutku morda predstavlja enega izmed večjih porazov. Vendar sta za zdrav in funkcionalen odnos vedno potrebna dva odrasla človeka, ki se za to odločita.
Potem ko po vsej krutosti in dolgih agonijah iz partnerstva odidemo sami ali nas nasprotno, z novico izdajstva, zapusti partner, nastopi vprašanje, ali lahko tega človeka zares spustimo iz svojega sveta. Koliko časa je za to potrebno? Ali najdemo moč in predvsem milost v sebi, da se srečamo sami s seboj in ugotovimo kdo smo in kaj si zares želimo?
Včasih je bolečino ob razpadu zveze lažje utišati v alkoholu, krajših avanturah, adrenalinskih športih, prezaposlenosti z delom ipd., kot pa se soočiti z njo, si jo priznati, jo sprejeti in si pustiti čas za žalovanje te izgube, ki je zavela v nas. To pa ne pomeni, da si ob deževnem dnevu s podstrehe prinesemo stare slike in pisma ter ob njih svojo žalost popestujemo. Dobro se je odločiti, da si s podobnimi dejanji ne bomo več potresali soli na odprto rano, sicer je vse skupaj tako, kot če ozdravljen alkoholik spije merico žgane pijače in ga takoj ponese nazaj v alkoholizem.
Pri prebolevanju bivšega partnerja gre za ODLOČITEV, da želimo živeti naprej, poiskati tisto, kar nas veseli, do česar čutimo strast, kar v nas zbuja radovednost in ob čemer se počutimo žive. Karkoli že to pomeni. Lahko so to različni hobiji, izleti, pisanje, preureditev doma, duhovnost, nega lastnega telesa, izobraževanje. To je pot k sebi, ki pa jo začnemo deliti še z nekom drugim, ko nam le-ta pride nasproti in se za to, da mu bomo dali prostor v svojem življenju, odločimo.
Ker je telo tisti pravi kompas, ki vedno govori resnico in si vse zapomni, nekateri strokovnjaki priporočajo tudi post, ki telo izčisti, ga prenovi in mu da priložnost za novo vsebino.
