Kdaj se je boj za enakopravnost žensk spremenil v nesmiselno borbo po enakosti?
V današnjem času smo ženske (vsaj v zahodnem svetu) navdahnjene, leteče na krilih enakih ter pravičnih možnosti, v zanosu opolnomočenja bolj kot kadarkoli poprej. Pa vendar je predstava o podobi močne ženske nekaj, o čemer imajo prenekateri moški – ter še posebej alarmantno: mnoge ženske, popolnoma napačno predstavo. Biti močna ženska, ne pomeni biti močna kot moški, uspešna kot moški, hitra ali sposobna kot moški. Močna ženska pomeni biti ženska, ki se zaveda moči svoje ženstvenosti, svoje drugačnosti od moških in le-to v polnosti sprejema. Biti enakopravna moškim ne pomeni biti njim enaka.
V splošnem se tudi neodvisnost žensk povezuje z njihovo močjo. Biti neodvisna pa ne pomeni ne biti v odnosu. Ko mi »močne« ženske pripovedujejo o tem, kako so samozadostne in neodvisne, kako jih to navdušuje in kako zmorejo vse same, je moč začutiti reke solza, ki se pretakajo nekje v globinah in bruhajo na dan skozi vulkane obupa. Pod površino izjave: »Ne potrebujem moškega, vse zmorem sama« se tako skriva neuslišano hrepenenje, globoko razočaranje in vdanost v dejstvo, da si na tem svetu sam. Kar te ženske v resnici govorijo je, da so bile globoko prizadete in zatrte, da jih nihče ni slišal ter da se v odnosu počutijo veliko bolj same in osamljene, kot če so dejansko same. Pod fasado borbe za neodvisnost, moč in samozadostnost je mehka sredica prepojena z obupom, kjer je upanje na sočutje in iskren odnos, ki bi me pomiril, pokopano pod težko črno zemljo, na spomeniku pa z zlatimi črkami vrezan napis: »Lažje je biti sama«. Iz relacijskega stališča tako močna, samozavestna in samostojna ženska ne pomeni, da ne potrebuješ moškega ampak, da si priznaš svoje potrebe po povezanosti, razumljenosti, po tem, da te drugi začuti in v polnosti sprejme. Potrebe, da je nekdo tam, ki ti dopolnjuje občutek pomembnosti, celovitosti in vrednosti. Si lahko priznam, da sem sicer pomembna, cela, vredna in sposobna biti sama pa je v meni kljub temu neustavljiva in tako zelo prvinska in naravna potreba po tem, da je nasproti mene nekdo, ki mi to odseva nazaj?
In to priznanje je tisto iz katerega zrastem kot močna ženska-ženska, ki ima moč, da sprejme svoje najbolj ranljivo jedro ženstvenosti, ki je v mnogih ozirih drugačno od moškega. To, da smo si ženske in moški različni je dejstvo, ki se ne kaže le v fizičnih aspektih, temveč pride na plano tudi v vedenjskih, kognitivnih in čustvenih dojemanjih sveta in odnosov. Naša organska možganska organizacija in delovanje je v veliki meri pogojeno s spolom in te razlike so povod za komunikacijske, vedenjske ter še posebej čutenjske vrzeli v odnosih.
Zaradi različnega možganskega delovanja moški slišijo, poslušajo, razumejo drugače od žensk. Več o tem pa si lahko preberete v članku Nevroznanstvena dejstva za sprejemanje ženstvenosti in razumevanje moškosti
Besedilo je zapisala: Alja Markelj, zakonska in družinska terapevtka-stažistka iz Frančiškanskega družinskega inštituta
Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.
Želite že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.
