51 ljudi je naredilo zaobljubo.
24 ljudi deli svojo zgodbo.

Klara – kdo se je spremenil?

kdo se je spremenil

Včasih, ko sem sama v svojem svetu, ko se lahko resnično umirim in razmišljam, takrat se sprašujem kaj je od naju še ostalo? Sprašujem se kdo se je spremenil? Kdo je odrasel, kdo ostaja najstnik? Sprašujem se, če nama je skupna prihodnost sploh usojena.

 

Želim si, da bi s partnerjem ob odhodu najinih otrok še imela temo za pogovor, da bi se lahko povezala v ponovni samoti, da bi nadgradila najin odnos, da bi zopet poiskala iskro ljubezni, ki naju je združevala prva leta skupnega življenja.

Vse je bilo hitro, nenadoma, brez možnosti spoznavanja. Že prvo leto skupne poti sva pozdravila prvega otroka na svetu in kljub najinim nesoglasjem, kljub nenehnim padcem v odnosu, naju je presenetil drugi otrok leto in pol kasneje. Ni bilo več vprašanja ostati skupaj ali oditi svojo pot. Trudila sva se vztrajati in izkazovati ljubezen otrokoma, ki sta naju potrebovala. Graditi odnos ob malih obrazih je bil izziv. Prelomno obdobje sva prebrodila. Po nekaj letih je želja po še enem otroku zakrpala luknjice v platnu najinega odnosa. Neskončna želja po nekom, ki me potrebuje, je potlačila dvome o skupni poti. V tem času je želja po poroki izzvenela.

 

Partner je od samega začetka zavračal misel na poroko, moja želja po združitvi pred Bogom, pa je z leti postala pozabljena. Nekega dne, pa je partner ob naštevanju družinskih članov najmlajše hčere ( komaj je štela 2 leti), spoznal, da smo družina in je prav, da si delimo isti priimek. Kljub temu, da nisem več čutila potrebe po poroki sem privolila. Poročila sva se po 12 letih skupnega življenja. Moram priznati, da sva se v prvem letu po poroki resnično povezala. Vse to pa ni dolgo trajalo. Smrt moževega očeta je zopet naredila prepad v najinem odnosu. Nenehno čakanje, da se mož vrne domov me je razjedalo. Napadi panike, jeze, žalosti so postali stalnica najinega odnosa. Starejša hči se želi odseliti, sin ne čuti več pripadnosti očetu, mlajša hči, ki šteje komaj 6 let pa se odmika v svoj svet.

Si res želim ostati v tem odnosu? Kaj je po tem takem boljše za otroke? Kaj je dobro zame? Naj se oziram na mnenje okolice ali na klic svoje duše, da tako ne gre več?

 

Kaj bo od najinega odnosa še ostalo čez 3, 5 ali 10 let? Živeti z nekom, ki se ne razvija v skladu z družinsko dinamiko je težko. Živeti z nekom, ki mu je na prvem mestu družba in šele nato družina je v mojih očeh nesprejemljivo.  Res smo v sodobnem času in obdobju, ko je lahko obupati nad odnosom in oditi, pa vendar si ne predstavljam, da bi sama naredila ta korak. Kakšno sporočilo bi s tem posredovala otrokom? Kakšno sporočilo jim dajem, ko v tem odnosu ostajam? Zakaj je to tako težko?

 

Pregled čez vsa leta skupnega življenja mi da vedeti, spremenila sem se jaz. On ostaja isti. Saj ne, da ga želim spremeniti, želim le, da raste z menoj. Želim, da poišče smisel v družini, želim da najde svoje mesto ob meni, želim, da nas ima rad, nas obvaruje in, da je steber družine.

 

Hoditi po poti z nekom, ki ti je vdan, je tvoj prijatelj, zaupnik, partner, hoditi po poti življenja z nekom, ki vidi skupno prihodnost in dela na tem, je neprecenljivo. Postati partner za celo življenje, prijatelj na katerega se lahko zanesem, vse to je vizija s katero v odnos z nekom vstopamo. Prebiranje romanov, gledanje romantičnih filmov, odkrivanje svojih potreb po ljubezni nas vodi do prepričanja, da obstaja popoln odnos, popolna družina in popolno življenje. Kako pa bi to popolnost dosegli? Kako prilagoditi popolnost odnosu, ki ga živimo? Kako ustvariti sredino med živetim in idealnim odnosom? Kako skleniti kompromis med željo in potrebo vsakega posameznika družine?

 

Se z leti, ko dozorevamo resnično tako spremenijo potrebe, želje, vizije, osebnosti, temperamenti? Očitno se, saj v svoji zgodbi lahko najdem svojo preobrazbo. Kanček prvotnega smisla življenja pa še vedno ostaja. Ostaja želja po neskončni ljubezni, po popolnem partnerstvu in neločljivi družini.

 

Nam bo uspelo? To je vprašanje časa, sprejemanja, dozorevanja in uvida, ki bodo pokazali trdnost odnosa in želje po povezanosti vseh nas.

 

 

Tudi vi lahko svojo zgodbo delite in s tem pomagate sebi in drugim.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo