25 ljudi je naredilo zaobljubo.
13 ljudi deli svojo zgodbo.

Ko spregovori preteklost

preteklost

V naših odnosih velikokrat spregovori preteklost in tega se največkrat ne zavedamo. Mislimo, da je za naš odziv odgovoren človek ali situacija tukaj in zdaj: nekaj se je zgodilo in to je krivo, da se tako grozno počutimo, nekdo je nekaj rekel, naredil, in to je povzročilo, da se počutimo tako obupno … Včasih je to res, a velikokrat več kot situacija, človek, njegovo dejanje ali beseda nam pove naš odziv. Lahko sta sicer ta človek ali situacija res ogrožujoča in takrat je naš močan odziv popolnoma ustrezen temu, kar se je zgodilo: lahko nas kdo življenjsko ogroža, lahko je prav takšna situacija, v kateri smo se znašli … A velikokrat razmere niso skrajne, pa je naš odziv tako močan, da se drugi sprašujejo, kaj nam vendar je, saj se ni zgodilo nič takega. Takrat rečemo, da je spregovorila preteklost, da se je naše telo odzvalo na nekaj iz preteklosti, na nekaj, kar se je zgodilo, ko smo bili otroci, in kar smo doživeli kot ogrožujoče.

 

Ločevanje med preteklostjo in sedanjostjo je ena najtežjih nalog, saj je za del naših možganov, lahko bi jim rekli tudi „stari“ možgani, ki sprožijo naš čustveni odziv, vse sedanjost. Ti namreč niso sposobni kot „novi“, odgovorni za zavedanje in logično presojo, ločevati med sedanjimi in preteklimi dogodki ter presoditi, ali sta človek ali situacija zares nevarna, ali pa smo v njem ali njej prepoznali nekoga ali nekaj, kar spada v preteklost in je otroka res ogrožalo, odraslega pa ne in ga tudi ne more. Tako nas npr. že pogled, gesta ali beseda nekoga lahko pahnejo v doživljanje preteklosti, čeprav nas človek, ki ga imamo pred seboj, še zdaleč ni nameraval ogroziti. Naši „stari“ možgani so namreč venomer na preži, saj je njihova primarna naloga, da nas posvarijo pred nevarnostjo.

 

Tako bo npr. moški, ki je kot deček ob mami nenehno doživljal, da ne naredi ničesar prav, kasneje v življenju ob vsaki ženski, ki ga bo lahko le dobronamerno opozorila, naj nekaj naredi drugače ali nek detajl popravi, doživel kot napad – da nečesa ne zna, ne zmore, ni dovolj sposoben, pameten – natanko tako, kot se je počutil, ko mu je to kot fantku govorila mama, ko ga je kritizirala, ker nečesa po njenem ni naredil dovolj dobro.

 

Enako bo ženska moškega, ki jo bo samo dobronamerno skušal ustaviti, da si npr. pri parkiranju zaradi ovire, ki jo je spregledala, ne bi poškodovala avtomobila, lahko doživela kot svojega očeta, ki jo je nenehno kritiziral, da ni pozorna, je raztresena, se ne vede spoštljivo do stvari, ki si jih je on mukoma prislužil …

 

Ločevanje med preteklostjo in sedanjostjo je zelo pomembno za naše odrasle odnose, sicer lahko preteklost zamegli naše doživljanje in naredi v naših odnosih zato tudi nepopravljivo škodo. Zato je naša primarna naloga, da začnemo ozaveščati našo preteklost pa tudi vzpostavljati odnose z ljudmi, s katerimi bomo lahko to, koliko nas njihova dejanja zares ogrožajo, preverjali. Izbirati si moramo take, ki bodo sposobni prisluhniti temu, kar smo ob njih doživeli, in bodo iskreno povedali, kaj so s svojim dejanjem ali besedo mislili in kaj jih je pri tem vodilo. Seveda terja to tudi od njih veliko zavedanja, predvsem pa pripravljenost za ustvarjanje drugačnih, spoštljivih in rahločutnih odnosov.

 

To seveda ne pomeni, da nas takšen človek ne bo nikoli ranil, ker je to nemogoče, saj popolnih ljudi ni pa tudi naše rane so lahko hude in tako je lahko še tako nedolžna gesta ali beseda dovolj, da sproži plaz bolečine. Tedaj se moramo le pogovoriti, opravičiti in ravnati sočutno do ran drugega, ki očitno izhajajo iz nekega drugega časa. Za to moramo biti, kot rečeno, v stiku s sabo, kar pomeni zavedati se svojih nagibov, in vedeti, da nismo krivi, saj nas je drugi tako doživel zaradi svoje zgodovine, če pa smo že odgovorni za povzročeno bolečino, pa nismo krivi, ker se je to rodilo prav tako iz naše ranjenosti, smo pa odgovorni, da se tega zavemo in ne ponavljamo več. Tu nastane lahko težava, saj dokler se tega ne začnemo zavedati, je krivda lahko huda, saj „smo vedno bili za vse krivi“, lahko se sproži jeza, nestrpnost do ran nekoga drugega, kar zaplet seveda samo še poglobi … Rešitev je, da se pogovarjamo in pogovarjamo, povemo, kako se počutimo, govorimo in govorimo toliko časa, da se oba pomiriva.

 

Razlika med nekom, ki je nasilen, kot so bili nekoč ljudje, s katerimi smo odraščali, in nekom, ki nanje le spominja, je v tem, da se prvi za naša čutenja ne bo zmenil in ne bo sočuten, svojega načina ravnanja z nami ne bo spremenil kljub našim prizadevanjem za drugačen odnos, torej ne bo pripravljen v odnosu rasti, nekdo pa, ki nas na take ljudi le spominja, se bo pripravljen iskreno pogovoriti, opravičiti, sprejeti svoj del odgovornosti in izraziti pripravljenost, da če nas je tokrat nezavedno ranil, tega ne bo ponavljal. Tak človek je varen, predvsem pa pomeni, da je v iskrenem odnosu z nami pripravljen kot človek rasti.

 

Želite že danes začeti znova? Napišite svojo zgodbo ali oddajte zaobljubo.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo