Ločitev – izguba odnosa in še mnogo več
Ločitev je eden najhujših stresov v človekovem življenju, na drugem mestu in takoj za smrtjo zakonca, ki se v sodobnem svetu dogaja – žal – zelo veliko parom, v Sloveniji že vsakemu tretjemu. Eden najsplošnejših, a verjetno najglobljih razlogov za tolikšno število ločitev je gotovo, da smo postali v odnosih mnogo bolj zahtevni kot naši predniki. Nekoč je bilo pomembno preživeti in ljudje so bili zato prisiljeni živeti skupaj, pa če so bili zadovoljni ali ne.
Danes se je glede tega marsikaj spremenilo; ženska si želi odnosa, v katerem bo ljubljena, predvsem pa tega, da jo partner čuti in se z njo tako močneje poveže, zdrži in vztraja. Moški si želijo podobnega, zlasti pa da bi ga ženska spoštovala, bila nanj ponosna in z njim sodelovala. Če poskušata to doseči, a jima ne uspe, se eden kaj hitro lahko odloči za ločitev, še posebej ker nas sodobna družba spodbuja k ugodju in hitrim rešitvam, ki nas bodo po najkrajši poti pripeljale do tistega, kar si želimo.
Pri tem seveda neskončno ranimo drug drugega, predvsem pa otroke, če sta jih partnerja imela. Ti tako izgubijo družino, dom in če se eden od staršev zanje ne meni, tudi očeta ali mamo, kar doživljajo kot popolno izgubo varnosti. Lahko jih spremljajo občutki krivde: če bi bili pridni, se starša ne bi ločila, če pa jima zanje in njihove občutke ni mar, še neljubljenost, zavrženost in nevrednost. Če jih starša ne začutita in potolažita, ostanejo ti občutki del njihovega doživljanja sebe, zaradi česar imajo kasneje v življenju težave v odnosih z ljudmi, zlasti intimnih.
Tudi odrasli doživljamo ob ločitvi izgubo, in sicer partnerja, doma, družine, finančne varnosti, socialne in čustvene opore, socialnega statusa. Če je bil vzrok za partnerjev odhod prevara, se počutimo izdane in zamenjane, vsekakor pa zavržene. Bolečina je toliko hujša, ker se moramo soočiti z dejstvom, da družine, kakršno smo imeli, ne bo nikoli več, tudi če si ustvarimo novo; nepovratno smo izgubili nekaj, kar nam je bilo dragoceno.
Ker gre torej za smrt družine, jo moramo odžalovati in žalovanje traja različno dolgo, odvisno od teže okoliščin, v katerih se posameznik znajde, in od bremena preteklosti – ali imamo za sabo že izkušnjo zavrženosti iz otroštva. Nova zavrženost namreč prebudi staro, ki je bila še mnogo hujša, le da smo jo kot otroci prav zaradi njene silne moči potlačili, v novih okoliščinah pa z vso silo privre na dan. Seveda doživljamo ločitev drugače, če smo bili zapuščeni ali smo mi zapustili partnerja, nujno pa je, da vemo, da tisti, ki odhaja, to stori zaradi sebe, ker ne zmore vztrajati in ne ker bi bil partner nemogoč.
Včasih pa je ta korak kljub vsemu edini smiseln: kadar gre za fizično, psihično, spolno ali ekonomsko nasilje, kadar je eden od partnerjev zasvojen s kemičnimi ali z nekemičnimi substancami in se ne želi zdraviti, kar pomeni, da je zasvojenost postavil pred družino. V teh primerih je za vse, tudi otroke, ločitev olajšanje in edina prava rešitev iz dolgotrajnega trpljenja. Kdaj iz odnosa oditi, je gotovo najtežje vprašanje in univerzalnega odgovora ni; verjetno takrat, ko človek začuti, da ne more več.
Ločitev poteka v več fazah in je v večini primerov najprej fizična, ko se partnerja fizično oddaljita oz. zaživita vsak na svojem domu, sledi formalna ločitev, delitev premoženja in dogovor o skrbništvu nad otroki ter končno čustvena ločitev, ki je najzahtevnejša, saj sta partnerja še dolgo, četudi prek jeze in sovraštva, še močno povezana. Predelovanje čutenj, povezanih z ločitvijo (jeze, besa, strahu, sramu, žalosti, nemoči, obupa, zapuščenosti, zavrženosti), je dolgotrajno, a tudi edina prava pot, če želimo zaživeti na novo, predvsem pa poskrbeti, da se nam zgodba zaradi neozaveščenega vzorca z novim odnosom ne ponovi.
Knjiga Nataše Vrbnjak – Srce na dlani
