Maja – moja pot groze
Kot otrok edinec sem imela dokaj lepo otroštvo, šola, odlična športnica,ki sem pri svojih 12 letih prišla v slovensko reprezentanco. Za druženje s prijatelji ni bilo časa,saj sem po šoli trenirala. Tako je bilo do srednje šole,kjer sem prišla v puberteto in ker nisem bila vajena druženja z sovrstniki sem seveda zašla v napačno družbo. Izostajala sem iz šole, začela sem konzumirati droge. Nisem bila več jaz. Dolgo tega nisem mogla skrivati,zato so me starši poslali na odvajanje. Tam sem se začela učiti o sebi,kdo sploh sem. Kasneje sem spoznala fanta ter se priselila k njemu. Takrat sem začela opažati da imam tesnobne napade, ki jih nisem mogla obvladovati. Ker je to bilo za njega prehudo,sva se razšla. Pri naslednji zvezi se mi je zgodilo isto, razlika edino da sem bila noseča.
Takrat sem se odločila da zveze niso zame,ter se posvetila otroku ter športu. Z sinom sva najboljša prijatelja,potujeva po svetu,zaupava si vse. V tem času nisem imela nobenih napadov. Sem pa skrbela za punčko,od sina najboljšo prijateljico,ki je lani umrla zaradi padca pri očetu. Takrat se je vse začelo,izgubila sem nadzor nad sabo,svojim življenjem. Ne spim,strah me je vsega, že če moj sin gre z dedkom kam imam v glavi najhujši scenarij. Da še ne more biti slabše sem še izgubila službo. Spoznala sem pa po več kot 8 letih samote osebo,ki sem jo končno spustila v svoje življenje. Zapustil me je tudi on,saj ni mogel biti z mano ob takih napadih. Nimam prijateljev, nimam se kam obrniti, vem da se moram boriti že zaradi sina,ampak zmanjkuje mi energije. Okolica me pozna kot močno žensko, vrhunsko športnico, najboljšo mamo,a jaz v notranjosti umiram. Sprašujem se a nisem dovolj dober človek,ker se mi vse to dogaja. Želim si spremembe, čeprav se zaradi bolečine v srcu vrtim v krogu . Vem da sem borka,da sem močna,ampak tudi taki rabimo pomoč.
