Maske za pusta ali za vsak dan?

Ljudje se že od nekdaj šemimo. Želja po šemljenju je povezana z religioznostjo človeka. Ljudje so preteklo zgodovino verjeli, da si s preganjanjem zime zagotovijo dobro letino. V človeku je nagon, da pomaga naravi olepševati obličje Zemlje, pa tudi nagon, da to izkorišča pod pretvezo »maske«.

Na pustno obdobje se v različnih slovenskih pokrajinah prirejajo tradicionalni običaji, ki se od pokrajine do pokrajine razlikujejo. Običajno se vse te šege in navade,  prenašajo iz roda v rod ter na ta način postajajo del slovenske tradicije in kulture. Eden večjih in najstarejših pustnih mask je Ptujski Kurent, ki je znan po celem svetu. Iz tega vidika kulture in družbe je pustovanje pozitivno, saj ljudi povezuje v skupne interesne skupine, ki se družijo in tako živijo skupnost. Poudariti velja, da se lahko svobodno izrazijo npr. tudi v svojih stiskah, ki jih odigrajo skozi masko. Ljudje skozi povorke, odigravajo svojo doživljanje (kritika politike, aktualnih dogodkov, ipd.). To na človeka deluje blagodejno. Človek dobi občutek, da ima vpliv na potek družbenega življenja oz. je lahko kritičen do voditeljev, katerim na hudomušen način nastavi ogledalo njihovega delovanja.

Normalno je tudi to, da v vsakdanjem življenju nosimo »maske« (drže), ki se spreminjajo odvisno od tega, s katerimi ljudmi se srečujemo, ob vsakem človeku imamo ali družbi imamo drugačno. Kot mož imaš drugačno »masko« (vlogo), kot jo ima oče pri svojih otrocih. V službi se ne obnašamo tako kot doma, se pravi imamo drugo »masko«  in je to nekaj normalnega. Težava lahko nastane takrat, kadar se te vloge začnejo mešati, saj ni razmejitev med domačim in zunanjim okoljem. Pomembno je, da se posameznik glede na okolje prilagaja oz., da ima različne »maske«, ki so odvisne od situacije.

»Maske«, ki jih človek nosi zaradi svoje notranje bolečine, ga na podzavestni ravni zaščitijo pred ranljivostjo in svojo notranjo grozo. To bolečino preko »maske« projicirajo na tiste, ki so v njegovi okolici, naj si bo to družina ali služba. Tak posameznik najde človeka, ki je v neki podrejeni poziciji in svojo stisko projicira na drugega, drugi se s to stisko poistoveti in jo ponotranji. Ob teh ljudeh se počutimo zadušljivo. V to skupino reševanja notranje stiske spada tudi naša slovenska zavist. Zavist pomeni, da je nekdo nekaj dosegel in drugega spomnil na nekaj, kaj bi moral storiti sam, pa tega ni storil ali mu to ni uspelo. Človek v tem primeru lahko postane zavisten in ljubosumen, strokovnjaki pravijo, da je to ena največjih bolečin človeka, zato je tudi reakcija običajno boleča in prizadene sočloveka. V globalu je težava našega naroda, da si ne stojimo ob strani, ampak nosimo »maske« bolečine oz. smo tako daleč prestrašeni, da se bližine bojimo. Vsa naša zavist in bolečina je voda na mlin našim predstavnikom ljudstva, ki s pridom pod pretvezo najrazličnejših »mask« to izkoristijo. Kje so naše meje? Tukaj mislimo predvsem na povezovanje med nami. Če bi se povezali s to nemočjo in jo spremenili v moč, ki jo imamo v sebi, bi premagali vse »maske«, ki niso pustne.

Če sami pred sabo snamemo masko, ki so je velikokrat nadenemo, da se zaščitimo pred bolečo resnico, prideno do spoznanja, da je Bistvo spoznanja v nas samih, saj v globini točno poznamo tisto pristno pot in način življenja, ki si ga želimo. Vse ostalo so samo konstrukti mask, ki nas zavirajo. Človek točno ve, če ni pristen, saj znotraj sebe trpi. Velikokrat pa svoje notranje občutke utiša na različne načine, tako da beži od svojega notranjega glasu in si nadane »masko« zasvojenosti, zamrznjenosti, sovraštva, iskanja krivca, zavisti. Tudi pretirano prilagajanje drugim vodi v izgubo lastnega jaza, kar se kaže na različnih načinih izkoriščanja ljudi, ki imajo moč nad njimi. To se v današnjem času izredno močno kaže, saj se je potrebno vsakodnevno prilagajati (zaposlitvena politika, zakoni, pritiski nadrejenih na veh področjih, partnerstvo, mediji, ipd.).

Velikokrat se tudi znotraj odnosa našemimo in igramo vloge pod »masko«. Zakonci se znotraj odnosa izgubijo ali oddaljijo. Odnos je živ, zato zahteva nenehen trud obeh partnerjev, kar se kaže v medsebojni podpori, razumevanju in medsebojnem prilagajanju. Se pravi, večja je ranljivost brez »maske« v odnosu, večje je zadovoljstvo z odnosom. Težava nerazumevanja je, da se znotraj odnosa bojimo biti ranljivi, saj se bojimo, da nas partner zaradi ranljivosti še bolj prizadene, in to še posebej boli. Pravi partnerski odnos zahteva popolno predajo, kljub strahu ranljivosti. Ko se v partnerskem odnosu pojavi neiskrenost, več ne moremo govoriti o čustveni bližini ampak o »maskah«, ki ščitijo pred bolečino.

Odnose izbiramo na podlagi preteklih izkušenj iz otroštva, za to skrbi valentnost in projekcijska identifikacija. Če povzamemo, narava se nikoli ne zmoti pri iskanju partnerjev in prijateljev, je pa od nas in bližnjih odvisno, kako bomo ta odnos živeli, lahko se grizemo ali pa se začnemo pogovarjati in biti ranljivi drug z drugim. Se pravi, snamemo »maske«, ki nas branijo pred bližino in se začnemo pogovarjati o svojih bolečinah, predvsem pa moramo slišati drug drugega in si stati ob strani. Lahko bi rekli, da pustne maske niso težavne, temveč nasprotno, so vedre in spontane, težavne so lahko naše čustvene »maske«, če niso uporabljene s srcem. Odnos med nami je tisti, ki rešuje!