Motnje hranjenja – kaj lahko naredim?
Znaki, po katerih lahko prepoznate motnjo hranjenja:
– Živčnost, napetost
– Otožnost,apatičnost, nihanje razpoloženja
– Nezadovoljstvo s samim seboj, sploh s telesno podobo in uspehom v šoli/karieri
– Pretirano ukvarjanje s hrano, štetje kalorij, pretirana telesna vadba
– Konstantno nihanje telesne teže
– Nenavadni vzorci vedenja pri hranjenju, kot npr. rezanje hrane na majhne koščke, prehranjevanje v samoti, skrivanje hrane
– Oblačenje v ohlapna oblačila (skrivanje spremembe telesa)
– Poškodovanost zob
– Poškodovanost členkov
– Umik v kopalnico/na stranišče po obroku
– Socialna izolacija
– Izostanek od pouka, dela, vsakdanjih aktivnosti
– Nezainteresiranost za druženje s prijatelji
5 korakov samopomoči:
1. Če imate občutek, da imate katero izmed oblik motenj hranjenja, je priporočljivo, da si čimprej poiščete strokovno pomoč, saj je v zgodnejših fazah večja verjetnost za ozdravitev. Poiščite si dobrega strokovnjaka (psihoterapevta), ki mu boste lahko zaupali in boste skupaj lahko delali na spremembah v vašem življenju. Motnje hranjenja so duševna motnja, ki imajo veliko značilnosti odvisnosti, zato je težko ozdraveti sam, potrebujete nekoga, ki vam bo ves čas stal ob strani in vas vzpodbujal.
2. Velik pomen imajo pri pomoči tudi skupine za samopomoč, v katerih si osebe z motnjami hranjenja delijo podobne izkušnje, s katerimi se lahko pogovarjate o stvareh, o katerih se z drugimi vrstniki in bližnjimi ne morete, ker vas težko razumejo. Človeku, ki nima motnje hranjenja, je težko razumeti npr. zakaj lahko en piškotek ali kosilo v gostilni povzroči tako ogromno stisko.
3. Obstaja tudi kar nekaj knjig, strokovnih in izpovedi prebolelih oseb, ki vam lahko razložijo vaše dogajanje.
4. Družba je zelo pomembna, saj smo ljudje socialna bitja. Poskusite se čim več družiti z ljudmi, ki jim zaupate, saj osamitev doma povečuje notranjo stisko.
5. Pomaga tudi, če lahko svojo stisko napišete na papir. Zato si, ko vam je težko in ne najdete nikogar, s komer bi se lahko pogovorili, svoje misli zapišite na papir, dnevnik,…Morda vam že takrat vsaj malo odleže in ko boste kasneje, ko ne boste v tako veliki stiski, prebirali svoje misli, jih boste lahko videli in razumeli na drug način.
