Od zaljubljenosti k ljubezni
Ena bistvenih razlik med zaljubljenostjo in ljubeznijo je v tem, da se zaljubljenost zgodi, za ljubezen pa je potrebna odločitev. Medtem ko zaljubljenost po treh do šestih mesecih zagotovo mine, lahko ljubezen traja, a le, če si dovolimo bitje, ki je ob nas, videti kot človeka s prednostmi in pomanjkljivostmi ter ga takega sprejmemo in imamo radi. Za ljubezen je tako potrebna odločitev, ki pa jo lahko vzdržujemo le, če se zavedamo, da prihaja partner iz enakega čustvenega sveta, kot je naš, odločitev, da ga bomo raziskali, se tako s partnerjem čustveno povezali in z njim vztrajali. Pri tem potrebujemo tudi veliko poguma, saj gre za popotovanje predvsem po lastni psihi in če je ta prežeta z mnogo bolečine, se odnosa lahko ustrašimo ter pobegnemo.
Za zaljubljenost rečemo, da se zgodi, ker na to ne moremo vplivati: naši možgani, v katerih so shranjeni spomini na najzgodnejšo ljubezen – na naš odnos z mamo in očetom –, prepoznajo človeka, ki nosi v sebi skrita podobna vzdušja iz primarnih družin, kot jih poznamo mi. Bolj ko so naši spomini boleči, močnejša bo zaljubljenost, saj bodo vanjo vtkana vsa naša neizpolnjena hrepenenja: če mati z nami ni bila nežna, se nam ni dovolj posvečala, nas ni občudovala, bomo po tem toliko bolj hrepeneli, saj so to najosnovnejše otrokove potrebe, ki kasneje vztrajajo in se jim ne moremo odpovedati, in toliko bolj bomo seveda pričakovali, da nam jih izpolni partner. Kmalu sledi boleče spoznanje, da nam tega ne more dati, čeprav najprej mislimo, da noče, ker je to nekaj, kar bi morali dobiti že davno in je za vedno izgubljeno, lahko pa je do naših potreb sočuten in se odloči dati, kar partner lahko da.
Po zaljubljenosti, ki je začetna faza intimnega odnosa, sledi neizbežno razočaranje, saj naenkrat ugotovimo, da je stanje, v katerem je bilo vse lepo in celo vzhičeno, v katerem smo videli partnerja samo v najlepši luči, se navduševali nad njim, minilo. Več časa ko preživimo z njim, bolj se seznanjamo z njegovimi značilnostmi, ki so nam veliko manj ali pa nam sploh niso všeč. Tako se začnejo najprej nedolžni spori, nesporazumi, potem pa vse pogostejši boleči prepiri, mi pa se nemara začnemo počutiti utesnjene, nemirne, nemara začnemo čutiti potrebo po umiku in polagoma se začnemo spraševati, ali je ta človek sploh pravi za nas. Za marsikoga bi bil to lahko začetek konca in marsikdo se po koncu zaljubljenosti tudi odloči za prekinitev, saj meni, da „ni več kemije“, pravzaprav pa se je kemija šele začela: dekle in fant sta se začela drug ob drugem počutiti že toliko varna, da sta si začela sporočati, kako se res počutita v odnosu, kdo onadva v resnici sta in kaj vse doživljata, katere so tiste boleče vsebine, ki ostajajo v njima nezaceljene in nepotolažene, izhajajo pa iz odnosov v primarni družini. Začnemo namreč prisilno ponavljati vzdušja – v kar nas sili naša možganska struktura, v kateri je zapisan model odnosov z ljudmi, torej „kemija“ -, ki so za nas domača, nam pomenijo odnos, saj samo tako lahko pripadamo, pa naj bodo ta še tako uničujoča in tega ne želimo. Naši možgani so si jih zapomnili in nas vodijo po istih poteh, saj je zanje varno samo znano, četudi je to za nas ne-varno in škodljivo. Takrat ima par priložnost, da se tega zave ter se odloči začeti ustvarjati nove vzorce navezanosti in pripadnosti, take, v katerih se bosta počutila vredna, ljubljena in spoštovana. Ker pa je treba dobesedno vzpostaviti nove možganske povezave, ki so dogovorne za naše čustvovanje, mišljenje in vedenje, si morata za to močno prizadevati.
Ko torej vzpostavimo odnos, v katerem se počutimo varne, saj smo sprejeti z vsem, kar smo, in lahko s partnerjem delimo svoje najgloblje bolečine, se nanj torej navežemo, ne čutimo potrebe po zaljubljenosti ali novem partnerju, saj so izpolnjene naše najgloblje potrebe: po ljubezni, spoštovanju in pripadnosti.
