Odhod od doma

Odhod od doma je eno najtežjih sloves, saj ni več varnosti in domačnosti, vendar za mladega človeka pomeni mir in svobodo, ki si ju zagotovi z osamosvojitvijo. Nekateri pravijo, da bolj kot si odgovoren, več svobode lahko zaužiješ, kar bi na kratko pomenilo, da »svoboda pomeni odgovornost«.

Občutki krivde so nemalokrat tisti, ki mladega odraslega priklepajo na dom in nezmožnost odcepitve od primarne družine. Pri tem mu najbolj lahko pomagajo starši s tem, da mu dovolijo oditi od doma, tako fizično kot tudi čustveno. Otrok mora pri tem vedeti, da bodo starši poskrbeli zase, da se veselijo z otroki, da bodo v redu, tudi če njih ne bo več doma, da pa bodo vedno tam za njih, če jih bodo potrebovali, da bodo doma vedno dobrodošli, da pa mu dovolijo oditi v svet in si ustvariti svojo družino.

Največja krivica se dogaja mladim odraslim, ki najdejo svoje partnerje, ne vedo pa, zakaj ne morejo od doma. Prepričajo se celo, da je doma bolj udobno, da jim pri starših »ni hudega«, hkrati pa se nezavedno sprašujejo, kaj je narobe z njimi, da ne morejo oditi. To so običajno mladi ljudje s pridobljeno izobrazbo, zaposleni, nekateri tudi v partnerskem odnosu. Ko doma povedo, da bi se odselili, jim starši namesto odhoda od doma ponudijo prenovljeno sobo, zgornje nadstropje hiše ipd. Če hoče mlad človek preseči občutke, ki jih ob tem čuti, mora biti dovolj močan, večkrat spodbujen, lahko tudi s strani sovrstnikov ali tretje odrasle osebe, ki ji zaupa, jo spoštuje in upošteva njeno mnenje.

Otroci bi bili presenečeni, veseli in odleglo bi jim, če bi s strani svojih staršev slišali, da je staršem ob odhodu otrok od doma odleglo, saj bodo imeli končno spet več časa zase, za svoje konjičke in zasledovanje sanj. Seveda ob tem čutijo prazno gnezdo, lahko tudi žalost za (ne)doživetim. Mnogi starši pravijo, da so otroke materialno preskrbeli, jim kupili stanovanja, dali denar, uredili zgornje nadstropje hiše, vendar še vedno ne vedo, zakaj se njihovi otroci ne odselijo, ne poročijo, ne osamosvojijo. Kako bi bilo tem otrokom zagotoviti tudi čustveno dovoljenje, da lahko gredo od doma?

Mladi odrasli zaradi zmede, ki nastaja ob osamosvajanju, išče rešitev v alkoholu, umirjanju s spolnostjo, v raznih zasvojitvenih navadah, nekateri se zatečejo v delo, a še sami točno ne vedo, zakaj to počnejo. Koliko neizjokane žalosti se utopi v alkoholu? Koliko nemira se zregulira na nezdrav način?

Identiteta mladega odraslega se gradi na tem, da lahko verjame v tisto, kar čuti, kar doživlja in o čemer razmišlja. Temeljno vprašanje, ki naj bi si ga mlad odrasel zastavil, je: »Kaj bi jaz rad, ne glede na to, kaj mislijo drugi?« Starši pa so tam za to, da mu na to vprašanje pomagajo vedno znova odgovoriti, če ne drugega, da so pripravljeni samo poslušati. Temeljne potrebe mladega odraslega so pripadnost, zasledovanje ambicij, premostitev strahov. Obstaja rek, ki pravi, da »toliko strahu, kot je premagal, toliko življenja je v njem in vsaj toliko se je odprl svetu«.