Pana – če si zasidran, je kolateralna škoda manjša

Dolgo sem iskala svoje sidrišče. Bilo je od mene oddaljeno, kot je oddaljena najbolj osamljena točka na svetu. Ta se imenuje Nemo, po znanem Jules Vernovem kapitanu plovila Nautilus in je tako na samem, da dejansko bolj ne gre. Točka Nemo se nahaja v Tihem oceanu in je tako daleč, da je trenutni pomorski rekord do nje 15 dni. V eno smer. Če bi torej iz kakršnegakoli razloga šli tja in od tam poklicali na pomoč, bi bili doma šele čez en mesec. Če bi šlo vse po sreči. Če ne bi bilo vmes kakega bermudskega trikotnika ali brodoloma. Kot sem ju doživela jaz. Trikotnik in brodolom. Najprej me je potegnilo noter, v še eno namišljeno ljubezensko zgodbo, kjer sem si po starem običaju narisala in pobarvala moškega po svoji notranji predstavi, pa z njo ni imel kaj dosti skupnega, le tako dobro je bilo sanjati in hrepeneti po tem. In pa včasih sem bila deležna kake njegove filmske predstave, igrati je pa znal, kot to pritiče njegovemu narcisnemu pedigreju, ki bi še ledeno kraljestvo stopile. Ko mi je kupil letalsko karto za Prago, me bolno pital z govejo župco in mi prinašal rože. Pa še eno žezlo je imel v roki zame, da je vztrajal z menoj in ga noben konflikt ni od tega namena odvrnil. Da le ni bil sam. In ker so le njegove potrebe štele. To je bil presežek partnerstva, ki ga še nisem doživela. Zato se ne čudim svoji miselni dinamiki, ki je verjela, da me ima res rad in me je silila v potrpežljivost in hvaležnost za to kar imam. Da sem pozabljala, česa nimam. Šele ko sem po letu in pol zagledala lasten odsev v ogledalu, me je streslo, kot te strese, če s fenom nekaj ni okej in veš, da je za stran. Podoba v ogledalu ni kazala nobene radosti več, kot da je v njej energije le še toliko, kot na telefonu, ko ti sporoči, da se bo v kratkem izklopil. Ko so se vmes konfliktni ognjemeti z njim tako namnožili, kot se povečujejo večkratniki števila trinajst, ni bilo več moč spregledati njegove nespoštljive naravnanosti do mene. In zagledala sem njegov vzorec ohole grandioznosti, potrebe po trajni pozornosti in občudovanju, odsotnost empatije, katerih skupni imenovalec se imenuje narcizem. In se končno priklopila na polnilec. Čeprav sem v rokah sidro že držala, pa sem se zasidrala šele, ko sem svojo vrednost na koncu zveze našla prav z njim. Ko se je ponovilo dovolj ponovitev, ki so me spravljale v stisko, mi sprožale tesnobo, blokirale moj um, mojo spontanost, mi jemale integriteto, me obsojale, kakšna da sem, pridigale in predavale ter me že po nekaj mesecih umestile v samoumevno, me ignorirale, predvsem moja čustva, v glavnem me ne slišale in ne videle, in je bilo slabega toliko kot je slabega v najbolj agresivnih pesticidih, sem končno odšla. Zdaj, po enem letu, se v mojih mislih še vedno izmenjujejo neme priče najinega patološkega odnosa, ki me dnevno opominjajo, da si takšnega soodvisnega odnosa ne smem nikoli več dovoliti. Ker sem si postala dovolj dragocena, da ne dovolim več neumnosti, ki jih izvaja mojster ambivalence in manipulacije. Žal sem se pustila naivno naplahtati filanju mojega podhranjenega srčnega sistema s filmskimi vložki, ki bi še Burtona, ko se je pobotal s Taylorco, prekosili. A se je mali mačji zvonček čez čas prelevil v kravjega na Mali Planini in so ga potem zaslišali še oni na Veliki. Zdaj dohitevam prizanesljivost, ki me opogumlja, da ni časa za obžalovanje. Vse to je bil zgolj določen del moje karmične poti. In da bom od zdaj naprej varna, ker vem, kdaj naj barko zasidram in kdaj naj morske valove lovim.

Tudi vi lahko svojo zgodbo delite in s tem pomagate sebi in drugim.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.