Simptomi
Obdobje intenzivnega strahu oz. neprijetnega občutka, v katerem se štirje ali več sledečih simptomov hitro razvije in doseže vrh v desetih minutah:
- razbijanje srca,
- potenje,
- tresenje,
- težko se diha, lahko tudi občutek dušenja,
- bolečine v prsnem košu, nelagodje,
- vrtoglavica, omedlevica,
- občutki nerealnosti (derealizacija) ali občutki, da ste ločeni od sebe (depersonalizacija),
- občutek strahu in tesnobe,
- strah pred izgubo kontrole, občutek, da se vam bo zmešalo,
- strah pred smrtjo,
- izguba občutka – otrplost oz. mravljinci po telesu.
Kaj lahko naredim?
- Informirajte se o tesnobi – je zelo pomemben prvi korak, saj vam pomaga razumeti, kaj se z vami dogaja in kaj se dogaja v vašem telesu, ko se počutite tesnobni. Vse skrbi in fizične občutke, ki jih doživljate, imajo ime: tesnoba.
- Dejstvo številka 1 – tesnoba je normalna in adaptivna in nam pomaga, da se pripravimo na nevarnost. Cilj je, da se naučimo, kako se tesnoba obvlada in ne, kako se je znebi.
- Dejstvo številka 2 – tesnoba je lahko problematična, ko vam vaše telo sporoča, da je nekaj nevarno, a zanjo v danem trenutku ni realne nevarnosti.
- Razumevanje paničnih napadov.
- Izgradnja strategij – naučite se tehnik sprostitve:
- mirno dihanje, s katerim lažje preživite panični napad;
- realistično razmišljanje – naučite se identificirati »črne misli«, ki so sprožilci in gorivo fizičnih občutkov panike,
- naredite si kartice za soočanje s paničnim napadom – da se v trenutku, ko vam je težko lahko spomnite, da je to »samo nadloga« in ne »grozljivka«, da ni konec sveta. Lažje boste ostali v realnem času in preprečili padec v črnoglede misli.
- ko se vam zgodi panični napad, lahko uporabite tehniko AWARE:
- A: accept – sprejmite tesnobo, ne borite se proti njej;
- W: watch – opazujte tesnobo oz. to, kar se vam dogaja;
- A: act normal – obnašajte se normalno oz. nadaljujte s tem, kar počnete;
- R: repeat – ponovite zgornje korake, dokler ne začutite sprostitve;
- E: expect – pričakujte najboljši izid.
- športna dejavnost; tek, kolesarjenje, sprehodi itd.
Pomembno je, da v tem nismo sami, da imamo okrog sebe ljudi, na katere se lahko obrnemo po pomoč. Če tega ni, pa na osebe v zdravstvu, duhovnika ali katerokoli drugo osebo, ki ji zaupate.
Za več informacij o tem, kaj se z vami dogaja, se lahko obrnete na osebnega zdravnika, psihiatra ali pa psihoterapevta, ki vam bo pomagal najti pravo obliko pomoči.