Partner, ki me bo osrečil

Kdo je pravi partner, za katerega bi se bilo vredno odločiti? Tisti, ob katerem lahko posameznik razvija svoje talente, v sodelovanju s svojim partnerjem osebno raste in tisti, s katerim je možno graditi odnos na način, da vsak vanj vnaša najboljši del sebe. Pri tem gre vedno za iskanje ravnovesja med avtonomnostjo posameznika in povezanostjo v odnosu.

Partnerski odnos je vedno odločitev, ki naj bi jo sprejeli dve samostojni in odgovorni osebi. Odločitev za skupno življenje dveh posameznikov, ki se imata rada, je lahko potrjena v obliki poroke, nekateri pravijo, da se potrdi s skupnim posojilom, drugi, da je dovolj, da partnerja povezujejo otroci, tretji, da za partnerski odnos ni potrebnih nobenih zavez, saj bosta partnerja ostala skupaj, dokler bo šlo, potem pa bosta raje živela svobodno in si našla druge partnerje.

Vse našteto je res, saj vsak razmišlja in čuti po svoje, toda koliko je v tem skritih neizrečenih in potlačenih vsebin, zaradi katerih posameznik nezavedno ostaja v svojem notranjem konfliktu, ki si ga niti ne prizna, odraža pa se v odnosu v obliki prerekanja o površinskih zadevah, kot je na primer »napačno iztisnjena tuba za zobno kremo ipd.«. Na videz nedolžna prerekanja sčasoma lahko postanejo vir večjih konfliktov, ki pa se v veliki meri lahko preprečijo, če vsak partner postane odgovoren izključno za svoja dejanja. Kako bi si bilo priznati, da ljubezen ni nekaj abstraktnega, nekaj kar »se zgodi«, ampak da gre za odločitev?

Nesmiselno in nerealno je le čakati v upanju, da te partner osreči. Če je (iz)ključni pogoj za srečo v drugem, potem padejo vse razmejitve in soodgovornosti v odnosu. Osnovne razmejitve pa so prvi pogoj za funkcionalen in zdrav partnerski odnos.

1. V prvi vrsti so to t. i. »jaz sporočila«, kar pomeni, da vsak posameznik v dialogu s svojim partnerjem govori o svojem doživljanju, svojih občutkih in svojem razmišljanju ter je za našteto tudi odgovoren. S tem se partnerja izogneta obtoževanju in z njim povezanimi neupravičenimi občutki krivde.
2. Kot drugo je zelo pomembno zavarovati polje intimnosti. Ali lahko poskrbim, da se partnerske vsebine ne širijo kamorkoli? Npr. da se partnerski konflikti in drugi zapleti ne rešujejo v krogu svoje primarne družine ali v družbi svojih kolegov, temveč da partnerja ohranita in s tem zavarujeta svoj del intime le zase ter na tem gradita zaupanje.
3. Dalje gre za pomemben vidik v odnosu do družin. Posameznik ohrani svoje dostojanstvo, je prijazen do staršev svojega izbranca in poskrbi za to, da primarna družina ne blati njegovega imena, saj bi to pomenilo, da on sam kot otrok v družini ni bil spoštovan. V nasprotnem primeru svojega partnerja tudi razvrednoti.
4. Čarobna palčka za dober partnerski odnos pomeni zavedanje, da se v vsakem odnosu, še najbolj pa v intimnem, prebudijo stari zapleti iz primarnih družin. V kolikor se ne začne ozaveščanje tega, je veliko možnosti za ustvarjanje boleče medsebojne zgodovine, ki nemalokrat pripelje do popolne odtujitve, saj se partnerja začneta doživljati kot najhujša nasprotnika.
5. Čeprav idealnega partnerja ni, ima vsak posameznik možnost, da se v partnerskem odnosu razvije v najboljšo različico samega sebe in uresniči svoja najgloblja hrepenenja.