Petra – ločitve in odločitve
V tem trenutku se mi zdi, da se v življenju nenehno srečujem z ločitvami. Sprva kot otrok, katerega starši so se ločili pri mojih 13. letih, nato kot ločenka pri 43, ko me je s prijateljico varal mož in danes kot oseba, ki jo je zapustil partner in to z besedami: rad te imam, super si, le dolgo časa že razmišljam, da bi odšel. Ostani taka kot si, polna si ljubezni, ampak mogoče bi bilo dobro, da si poiščeš terapevta.
Tu bi lahko vpisala množico kletvic, saj obiskujem psihiatra in jemljem ad že vrsto let, občasno sem hodila tudi k terapevtu zaradi paničnih napadov in skupaj z njim zaradi varanja in flirtanja. Tokrat zato, da bi nama pomagala prebroditi težave, saj sem se z njim videla do konca življenja in ker sem se zavedala, da imava težave. Vsak svoje.
Trenutni občutki (ja, praznični dnevi so ultra naporni) so: izguba ljubezni do sebe, slaba samopodoba, iskanje utehe v cigareti, iskanje družbe in obenem mučni občutki osamljenosti kljub družbi, samodestruktivno overthinking obnašanje, jok, jeza, sram, žalost, naveličanost, nezainteresiranost za službo. Kuhanje in pospravljanje sta muka. Le ob plesu se včasih sprostim, pa še to se težko spravim. Težko berem, čeprav sem bila včasih knjižni molj, nenehno iščem odgovore v forumih, pri internet gurujih… Sama bi nekomu s podobno usodo prav pametno svetovala, naj počiva, uživa ipd. A svojih lastnih nasvetov nisem sposobna ubogati. Kot prej v deloholično odvisniško obnašanje, padam zdaj v črne luknje, ko se mi nič ne ljubi, mi gredo vsi na živce, sama sebi pa še najbolj. Hotela bi se sprejeti v celoti, se znova imeti rada. A ego, ta neoddeljivi del naše osebnost, skače naokrog kot podivjan žrebiček.
S pisanjem svojih misli se včasih zamotim tako, da se utrudim do kraja, da popolnoma izpraznim glavo. Potem celo zaspim, a kaj, ko se naslednje jutro zgodba lahko ponovi, sploh če nimam načrta kaj storiti z dnevom.
Uf, energijo izgubljam v tem iskanju miru.
