Podarimo solidarnost
Praznični čas je prežet s čustvi, večinoma dobrimi, lahko pa se v tem času pojavijo in stopnjujejo tudi čustva kot so strahovi, žalost, jeza, ki praznikom lahko odvzamejo čar praznovanja in veselja. Vsi se lahko v nekem življenjskem obdobju spopadamo s temi čustvi in doživljamo kot da obvladujejo vse naše doživljanje. Najlažje pa se z njimi spopademo, če se jih ne ustrašimo, če jih ne zanikamo, ampak se vprašamo, kaj nam določeno čustveno stanje v telesu pripoveduje.
Če nas je nečesa strah, potem se moramo vprašati kje je izvor našega strahu. Kje čutimo nevarnost in čemu se poskušamo izogniti. Če smo žalostni, se moramo vprašati od česa se naše telo poslavlja. Če smo jezni, moramo vedeti, da je to naša priložnost, da naredimo nekaj novega.
V prazničnih dneh, smo lahko v veliki stiski, čutimo neko napetost in ne vemo kako naj se jo rešimo, da bomo lahko uživali v praznovanju. Mogoče je v ozadju le strah pred tem, da bomo zopet ostali sami, da darila, ki ji podarjamo ne bodo sprejeta, da bomo zopet razočarani zaradi pričakovanj po sproščenih odnosih. Mogoče je v ozadju žalost, ker je leto ki se poslavlja prineslo tudi kakšno grenko izkušnjo in se moramo od nekoga ali nečesa dokončno posloviti. Lahko pa smo le jezni, ker nam vsi govorijo kaj vse moramo imeti za praznike, ker vsi pričakujejo, da bomo stalno veseli, ker nam je odvzeta možnost, da bi se lahko ustaviti in poskrbeli zase.
Vemo, da se lahko človek počuti osamljenega v množici ljudi in da biti sam v svoji dnevni sobi za prazničen dan ne pomeni nujno, da se ta oseba počuti osamljeno. Samota izvira iz zunanjih dejavnikov, medtem ko je osamljenost notranje počutje. Občutek osamljenosti izvira iz naših notranjih predstav o tem kako vidimo sebe, kako doživljamo druge in kako mislimo, da nas drugi doživljajo. In pogosto občutek osamljenosti povezujemo z nizko samopodobo, občutki krivde in nemoči, z predstavo o drugih kot nerazumevajočih, brezbrižnih in s prepričanjem, da drugi doživljajo kot naporne in težavne. Vsa ta prepričanja otežujejo odnose in notranja stiska posameznika se poglablja.
Samo dejstvo, da so prazniki, seveda še ne pomaga odgnati občutek osamljenosti. Je pa praznični čas odlična priložnost, da podarimo drug drugemu tisto kar je najpomembnejše in to je čas in odnos. Zato je prav, da opazimo tiste, ki so osamljeni in jih pomagamo, da spremenijo svoja prepričanja od drugih kot brezbrižnih. Če pa v sebi čutimo, da se nas loteva občutek otožnosti in osamljenosti, pa moramo zbrati pogum in se o tem pogovoriti z našimi bližnjimi, ki naj lahko ponudijo razumevanje in spodbudo. Če pa je ta občutek bolj trdovraten in se poglablja, je prav, da sami sebi lahko priznamo nemoč in poiščemo strokovno terapevtsko pomoč oziroma da svoje bližje, ki so v stiski, opogumimo, da poiščejo terapevtsko pomoč.
Z zgledom skrbi za druge in za samega sebe pa bomo dali najlepše darilo tudi našim otrokom, katerim bomo pokazali, da je dobrota in solidarnost nekaj za kar se je vredno potruditi in boriti.
Za novo leto začnimo znova – zapišite svojo zgodbo, naredite zaobljubo.
