Saskija – kako izžalovati nekaj, česar nikoli nisi imel?

Ko se človek tako usede in začne razmišljati o svoji zgodbi, o tem kaj naj sploh napiše oz kaj bi bilo vredno preliti na papir, se zave kako kompleksno je pravzaprav življenje.

Skozi moje življenje me cel čas spremlja ta občutek osamljenosti in žalosti… žalost dobro razumem in jo zelo hitro začutim pri ljudeh okoli mene.

S samo smrtjo pravzaprav nisem imela nekega stika. Kako zanimivo je pravzaprav to, da je lahko žalost prisotna tudi, če bi na prvi pogled rekel, da ni razloga za to.

Sedaj ko sem starejša, mi je to malo bolj jasno, zakaj bi lahko bilo tako. Moji mami so namreč umrli starši, ko je bila zelo mlada in je tako ne nek način postala sirota, brez staršev, samo s sestro. A o tem se v naši družini ne sme kaj preveč govoriti. Vsi vemo, da jih ni, a to je tudi vse… Sama zelo pogrešam, da bi o tem več govorili, da to ne bi bila taka tabu tema.

Opazila sem, da čeprav o žalovanju, izgubi ne govorimo, je cel čas prisotna v našem življenju, nek občutek, da se ne sme biti čisto zares srečen, sproščen, zadovoljen, ker ti je lahko to itak odvzeto.

Šele zadnji dve leti vem, da mama pravzaprav prižge svečko na obletnico njune smrti, a to stori sama, brez nas. Težko je ne poznati starih staršev, vedeti kdo so bili, kdo bi lahko bili, če bi jih spoznala. Čutiti je ta prazen prostor, njuno prisotnost v neprisotnosti. In ja prebudi se vprašanje kako izžalovati nekaj, česar nikoli nisi imel? Verjamem, da bi pomagalo že to, če bi si dovolili o tem govoriti, najprej v krogu družine nato pa še širše, v družbi. Še vedno je namreč tako, da se o smrti raje ne govori in nas večkrat pusti v zadregi, ko ne vemo kaj reči ljudem in nato samo naučeno rečemo, moje sožalje, kaj več od tega pa nam ne gre lahko z jezika.