Soodvisnost: ko čustvena ujetost premaga moč razuma

Anja Petek, zakonska in družinska terapevtka-stažistka

Kadarkoli postanemo na tak način odvisni od nečesa ali nekoga, se čustveno oddaljimo od samih sebe. Izgubimo stik s sabo in nadzor nad svojim življenjem, saj začnejo skrbi in težave nadzorovati nas.

Melody Beattie v knjigi Zbogom soodvisnost pojem soodvisnost definira sledeče: ”Soodvisen je tisti človek, ki dovoljuje, da ga prizadene vedenje druge osebe in je obseden s potrebo, da bi to osebo nenehno kontroliral.”

Večina soodvisnikov je pretirano navezana na ljudi in probleme okoli sebe, predvsem pa na stisko in probleme drugih ljudi. Z nezdravo navezanostjo ne mislimo na normalna čustva do človeka, ki ga imamo radi, niti na zaskrbljenost nad problemi ali na občutek povezanosti s svetom. Nezdrava navezanost v tem kontekstu pomeni, da smo nekomu preveč predani, oziroma, da smo brezupno zapleteni v odnos z njim, kar nam lahko škodi. Sebe začnemo zapostavljati, v vseh stvareh dajemo prednost vsem drugim, še v vrsti v trgovini.

Oseba, na katero je soodvisnik pretirano navezan, je lahko otrok, odrasla oseba, ljubimec, zakonski partner, sestra, kdo od staršev ali starih staršev, sodelavec in celo najboljši prijatelj. On ali ona je lahko alkoholik, kemični zasvojenec, duševni ali telesni bolnik oziroma kdorkoli, ki ga soodvisnik doživlja kot nemočnega, motenega ali nesamostojnega .

Vir soodvisnosti in zdravljenje le te je v soodvisniku samem, ne v drugemu, na katerega je soodvisnik pretirano navezan, lahko bi celo rekli, obseden z njim.

Nezdrava navezanost ima lahko več oblik in se lahko kaže kot (po Beattie):

• Pretirana zaskrbljenost in preobremenjenost zaradi problemov ali oseb,
• Obsedenost s problemi okoli sebe oz. z drugimi ljudmi in tem, da jih nadzorujemo.
• NAMESTO DA BI DELOVALI V SKLADU Z NAŠO VOLJO, SMO PODREJENI svojemu odzivanju na druge in odzivanju drugih na nas.
• Lahko postanemo čustveno odvisni od drugih ljudi,
• Lahko začnemo skrbeti za druge ljudi na način, da se imamo za njihove rešitelje in pomočnike (navežemo se na to, da nas potrebujejo).

Če smo v nekaj preveč vpleteni, lahko zavlada v nas in drugih kaos. Če nase prevzamemo poleg svojih še skrbi in odgovornosti drugih oseb, drugim s tem omogočamo prostor, da ne prevzamejo odgovornosti. In ravno to je tisto, kar nas najbolj jezi pa to vseeno nezavedno omogočamo.

Wayne W. Dyer je v knjigi Življenje kot igra (1997) zapisal : ”Če mislite, da boste s tem, da se boste slabo počutili in dovolj dolgo skrbeli, spremenili stvari, potem ste z drugega planeta, kjer vlada drugačna resničnost.”

Pretirana skrb, zaskrbljenost in nenehno kontroliranje ter preverjanje, ne pomagajo ne drugim ne nam samim.

Kot primer izvora soodvisniške osebnosti lahko navedemo družino, kjer vladajo zakonski konflikti. Ker starša ne zmoreta zakonskih konfliktov predelati sama, v to zmedo začneta vključevat svoje otroke. Preveč pogosto se zgodi, da otroci postanejo postaršeni otroci, ki začnejo skrbet za svoje starše na način, kot bi starši morali skrbeti za njih. Tako postanejo otroci čustveni partnerji svojih staršev, kar je čustvena zloraba otrok. Vendar, ker obstaja v otroških srcih najgloblja in najmočnejša želja po tem, da bi bila oče in mama dobro, da bi se imela rada in se razumela, otrok zelo hitro sprejme povabilo v to igro staršev in začne sodelovati. Skrbeti začne za očeta ali mamo, največkrat pa kar za oba hkrati in sprejme, da na čustveni ravni pri starših zanj ni pravega prostora. Otrok lahko zelo zgodaj postane pretirano obremenjen, saj ga starša izrabljata, da nanj nezavedno prelagata vse, kar sama med sabo ne znata ubesediti in predelati. Govorimo o tem, da starša ne sprejmeta odgovornosti in ne zmoreta sama poskrbeti za svojo stisko. In na ta način se lahko otrok zelo zgodaj nauči, da mora biti tam ljudem na razpolago, da jih mora imeti na očeh, biti na preži vsako sekundo, ko kdo kaj potrebuje, saj je to način, kako skrbi za svojo vrednost in občutek, da nekomu pripada. Primarni družini postaršen otrok začne pripadati tako, da skrbi za žalostno mamo in jo tolaži. Ali pa miri besnega očeta, išče z njim stik, ko se oče umakne v svoj svet v afektu jeze ali ko je ”užaljen”… Ti vzorci se že zelo zgodaj zasidrajo v otrokovo psiho, kjer vztrajajo. Ti vzorci posameznika spremljajo tudi v odrasli dobi, kjer se še vedno zapostavljajo, dajejo druge na prvo mesto in sprejemajo odgovornosti namesto drugih. S tem pozabljajo nase ter na svoje lastne potrebe in želje.

Tak način odnosa v odrasli dobi lahko paradoksalno predstavlja osebno zadovoljstvo in notranjo pomiritev. Govorimo o kemično-hormonski zasvojenosti s soodvisniškimi odnosi. Ko soodvisne osebe v življenju pridejo do točke, ko želijo postaviti mejo in želijo, da drugi ob njih postanejo odgovorni zase in svoja dejanja, občutijo krivdo.

VIR: Beattie, M. (1999). Zbogom, soodvisnost. Ljubljana: Orbis.

Kaj bi za vas pomenilo poskrbeti zase?

O boljši poti si lahko preberete v naslednjem članku – Soodvisnost: reči drugemu NE je lahko oblika pomoči in prostor za rast.

Besedilo je zapisala: Anja Petek, zakonska in družinska terapevtka-stažistka iz Frančiškanskega družinskega inštituta

Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.