Travma v zgodnjem otroštvu – ali jo otroci res “kar prebolijo”?
Ljudje smo relativno prilagodljiva bitja, uspešno rastemo in se razvijamo. Kako pa lahko preživimo in se prilagodimo na strašljive dogodke (nesreče, vojne, lakoto, nasilje, zlorabo..)?
Del možganov (amigdala), ki je glavni usmerjevalec refleksnega odziva (deluje neodvisno od našega razmišljanja) na potencialno življenjsko ogrožajočo situacijo, na podlagi preteklih izkušenj prepozna nevarnosti in sproži refleksni odziv. Če se moramo izogniti padajočemu predmetu, skočiti stran, ko mimo nas pridrvi avto, potrebujemo hitro ukrepanje in vklopi se t.i. preživetveni mehanizem. Če je dojenček ali majhen otrok prestrašen, lačen, ga zebe in je osamljen, se sproži ta mehanizem in začne jokati, da prikliče odraslega, ki mu pomaga pri soočanju in obvladovanju dražljajev. Odrasli so vse, na kar se v tistem trenutku lahko zanese.
Če je dojenček nenehno prestrašen in vedno preplavljen z neobvladljivimi občutki in ni nikogar, ki bi mu ublažil divjanje v njegovih možganih, potem sistem začne delovati drugače. Z nenehnim alarmom. Svet postane za otroka grožnja oziroma kraj, kamor se ne more zateči in kjer ni zaupanja.
Še vedno se velikokrat pojavlja mnenje, da je to nekaj, kar bodo otroci “že preboleli in odrasli, še vsi so”. Nevroznanost nam s svojimi najnovejšimi raziskavami dokazuje nasprotno. Zgodnje otrokove izkušnje imajo ogromen vpliv na to, kako se možgani oblikujejo in delujejo kasneje v življenju.
Dojenčkov sistem in sistem majhnih otrok je v stanju neobvladljivega preplavljen z močnimi hormoni, ki pomagajo pri vklopu mehanizma. Ta sproži refleksni (aktivni) odziv “boja ali bega” in “zamrznitve” ali celo pasivni odziv (v angl. “flop” in “friend“), ko odpove aktivni.
Predstavljajte si vaše občutke ob izgubi torbice, v kateri imate dokumente, ključe in denarnico. Najprej se počutite omotične, možgani norijo, srce začne hitreje utripati, dihanje je plitko in čutite potrebo, da bi morali na stranišče. Na srečo traja to približno 45 minut. Po tem času nivo stresnih hormonov pade in lahko razmišljate bolj jasno.
Ali je otrok, nenehno preplavljen s stresnimi hormoni, sposoben odreagirati tako kot vi? Otroški sistem se vedno prilagodi tako, da potrebe, ki jih otrok potrebuje za življenje, vzame v kakršnikoli obliki so in živi za naslednji trenutek (kot vojak v vojni, živi, zadovoljuje potrebe, vendar je v nenehni pripravljenosti).
Otrok tega ne more kar tako lahko opustiti. Namesto tega razvije obnašanja, zaradi katerih preživi :
REGRESIJA
Izraža se kot otročje obnašanje, nemoč (npr. osemletnik, ki se ne obleče sam).
Regresija se razvije zaradi potrebe po fizičnem stiku in spoznanja, da dojenčki prejemajo več pomoči in prijaznosti. Otroci, ki kažejo znake regresije pogosto s tem iščejo le fizično bližino (objem, dotik..).
DRAMATIČNE REAKCIJE
Če je otrok v paničnem stanju večinoma dneva, gredo otrokovi možgani v akcijo že ob najmanjšem dražljaju…igračka, ki jo je izgubil, nekdo ga je v vrtcu porinil …Ti dražljaji so vzvod za izbruh, začne se boj, saj se počuti stisnjenega v kot.
Taki otroci večkrat, dlje in bolj glasno jokajo in ker njihovi možgani niso bili izpostavljeni temu, da bi jih odrasli uspešno potolažili oziroma možgani na to niso uglašeni, stavek “pomiri se”, za njih nima pomena niti učinka.
DISOCIACIJA
Disociacija “pomaga” na mehkejši način pri soočanju z nenehno mišično napetostjo, slabostjo, razbijajočim srcem, hitrim mislimi…… Če bi morali otroci to vsakič znova čutiti, njihova telesa ne bi preživela.
Taki otroci se odklopijo, ne čutijo, “ugasnejo” in čakajo, dokler strašljiva, boleča in nerazumljiva situacija mine (npr.” kljubovanje” – otrok kar strmi predse in na zahteve in vprašanja ne odgovarja).
ALI OTROK PREBOLI?
Del naših možganov, ki je zadolžen za preživetje, in tudi naše telo ni narejeno za nenehno aktivacijo. Možgani in telo otrok, ki živijo v zlorabljajočih okoljih pa so v nenehni pripravljenosti, kot da bi bili vedno ogroženi.
Otroci potrebujejo umirjene, prijazne, potrpežljive in vztrajne odrasle, ki pokažejo sočutje in vedno znova vstopajo v otroški svet, njihove občutke, občutke poimenujejo in jih naredijo obvladljive za otroka (kar ponese s seboj v odraslost). Tako bo otrok obvladoval svoje telo in ne drugi ter začel spet zaupati odraslemu svetu. In ko se začne zaupanje, se začne tudi celjenje.
Viri:
Zoe Lodrick. Psychological trauma – what every trauma worker should know. http://www.zoelodrick.co.uk/training/article-1 (pridobljeno: februar 2017)
Jane Evans. Children who experience early childhood trauma do not ‘just get over it’. https://www.socialworkhelper.com/2014/10/08/children-experience-early-childhood-trauma-just-get/ (pridobljeno: februar 2017)
