Ustavimo morilce otroških duš

Zala Jan, družinska terapevtka/stažistka na Frančiškanskem družinskem inštitutu

Spolna zloraba otrok je tabu, nekaj tako nepojmljivega, pošastnega, sramotnega, da raje ne bi razmišljali ali govorili o tem. Pa moramo! To je odgovornost nas odraslih, nas, ki imamo moč nad svojim življenjem in smo odgovorni za tiste, ki je (še) nimajo.

Tišina daje storilcu dodatno moč in občutek, da ne bo kaznovan za svoja dejanja, žrtvam pa daje občutek, da so res krive, da so umazane in nevredne. Spolna zloraba otrok je eden najhujših zločinov. Storilec postane morilec otroške duše. In ponavadi je storilec nekdo, ki mu otrok zaupa, nekdo, ki ga otrok ljubi in je od njega odvisen. Kadar je temu tako, otrok po zlorabi ne bo nehal ljubiti storilca, nehal pa bo ljubiti sebe. In po takem dejanju otrok misli, da je sam kriv. Da je iskal zlorabo in sam prosil zanjo. Za zlorabo je vedno kriv izključno storilec! Mnogokrat je otrok ponovno zlorabljen, ko zaupa drugemu odraslemu, kaj se mu je zgodilo, ta pa mu ne verjame ali ga poskuša utišati, da ne bi izdal »družinske skrivnosti«, da družini ne bi »nakopal sramote«. Tudi v odraslem obdobju se žrtve spolnih zlorab borijo s posledicami, spremljajo jih popotresni sunki dejanja. Kažejo znake postravmatske stresne motnje, stradajo ali se prenajedajo, samopoškodujejo, vzpostavljajo odnose v katerih so znova in znova zlorabljeni. Da dobijo v procesu terapije nazaj svoje telo, ljubezen in spoštovanje do sebe ter zaupanje v kateri koli odnos, prehodijo trnovo pot. Oseba, ki se začne soočati s tovrstno zlorabo, je velik zmagovalec, vsak korak je odraz moči in je občudovanja vreden. V terapevtskem procesu pomagati nekomu, da počasi začne obujati svojo umorjeno dušo in postane preživeli, pa je najtežje delo terapevta, ki hkrati največ doprinese in rešuje življenja.

Statistika ponudi grozljive podatke – vsak peti otrok je žrtev spolnih zlorab in spolnega izkoriščanja. Vsak peti otrok je oropan otroštva, brezskrbnosti, veselja do življenja, občutka, da je vreden in ljubljen. Prisluhnimo jim! Zaščitimo jih. Bodimo pozorni na nenavadno vedenje, ki lahko nakazuje na spolno zlorabo. Ustvarimo okolje, v katerem bo otrok čutil, da nam lahko pove, zaupa, da bo slišan in obravnavan z vso resnostjo, ne glede na to, kakšna je njegova stiska. Pogovarjajmo se z otroki, naučimo jih, da njihovo telo pripada le njim. Naučimo jih, da imajo vedno pravico reči »NE«! Da obstajajo dobre in slabe skrivnosti – spolna zloraba ne sme ostati skrivnost, ne glede na to, kako je otroka strah in mu je neprijetno. Če nam otrok zaupa, da je bil spolno zlorabljen, mu povemo, kar bi moral slišati vsak zlorabljeni otrok:

– »Verjamem ti.«

– »Vse bom naredil_a, da se to ne bo ponovilo.«

– »Hvala, da si povedal_a, kaj se ti je zgodilo. Zelo si pogumen_a.«

– »Ti nisi ničesar kriv_a.«

– »Prav je, da si povedal_a.«

– »Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo.«

– »Rad_a te imam.«

Če otrok dobi primerno pomoč, lahko preprečimo ali vsaj omilimo, da travmatični dogodek zaznamuje in prežame njegovo življenje s travmo in grozljivimi posledicami. To je naša odgovornost in dolžnost.

Besedilo je zapisala: Zala Jan, družinska terapevtka-stažistka iz Frančiškanskega družinskega inštituta

Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.