Vztrajati v ne-vztrajnosti – življenje z mladostnikom
Zoia M. Klemenšek, zakonska in družinska terapevtka-stažistka
Obdobje mladostništva je polno sprememb, česar je mladostnika strah, saj postane sam sebi nepredvidljiv. V tem obdobju se možgani ponovno preoblikujejo, zato je to za mladostnika zelo vihravo obdobje. V spomin se poleg čutenj vtisnejo tudi osebe, predvsem pa način, kako so ga te osebe (starši) znale umirit, mu pokazati pot naprej, kar bo postalo njegovo življenjsko vodilo.
Starša morata mladostnika naučiti avtoregulacije. Mladostnik potrebuje nekoga, ki mu pomaga, da se umiri, poleg tega, pa se od njega uči, na kakšen način se lahko kasneje v življenju umiri sam. Mladostnik se torej nauči avtoregulacije preko izkušenj, zato potrebuje ob sebi umirjenega starša, ki ga razume in ki ga zares začuti.
Zelo pomembno je, na kakšen način starš regulira svoja čutenja, predvsem tista težja. Problem je, če se starš mladostnikovih močnih čutenj ustraši, lahko se prebudi tudi jeza na mladostnika. Starš se mora vprašati iz kje ta čutenja v njem izhajajo. Starš mora vzpostaviti spoštljiv in iskren odnos do sebe, da lahko zares začuti mladostnika v njegovih potrebah.
Mladostnik je sam sebi nepredvidljiv, nekonsistenten in neobvladljiv, zato ga je nenehno strah. Ob sebi nujno potrebuje odraslega, da ga umiri, regulira zlasti njegove težke afekte (jeza, sram), mu pokaže smernice in predvsem razume, da želi biti mladostnik neodvisen, samostojen, a tega ne zmore, saj se vedno znova počuti nemočnega v odraslem svetu. Starša morata biti ob mladostniku in mu pomagati tako, da umirita svoj ton glasu, sta prisotna in se znata opravičiti.
Tri pomembne komponente starševstva:
– Starša sta predvidljiva
– Starša sta konsistentna
– Starša sta mladostniku emocionalno na voljo
Ker je mladostnik sam sebi neobvladljiv vedno znova prosi za pomoč, vendar na nenavaden način. Največkrat to počne z neprimernim vedenjem, v katerem starši velikokrat ne vidijo klica v stiski. Mladostnik namreč starša vedno potrebuje, pa čeprav ju velikokrat odriva od sebe. Najbolj ceni, če vidi, da bosta starša kljub njegovem odrivanju ostala ob njem, mu nudila pogovor in oporo. Starša morata dati mladostniku vedeti, da kadarkoli je v stiski, bosta tam z njim. Ni stvari, ki je ne bi naredila za njega.
Mladostnik si želi pozitivnih interakcij s staršema, želi si jasnega, nedvoumnega pogovora, v katerem lahko sodeluje in je sprejeti kot enakopravni sogovorniki. Mladostnik želi dobiti zrcalno sliko, zato veliko govori, debatira. Mladostnik mora imeti takrat občutek, da je nekdo z njim, da ga nekdo sliši. Nekdo me podpira in nekdo bo tukaj, karkoli bom naredil. Otrok mora imeti nekoga za sogovornika.
Mladostniku je potrebno postaviti razmejitve. Starša morata budno paziti na mladostnikov razvoj, ter ga kadar je potrebno omejiti tako govorno, miselno, kot čustveno. Potrebuje strukturo. Mladostniki ne marajo, da za določeno akcijo ni razloga razen zahteve same, zato potrebujejo dialog, jasno razlago in utemeljitev določenih pravil, mej. Mladostnik starša velikokrat provocira, saj ga zanima ali bo ta stal za svojimi vrednotami. Starša morata pri pravilih in mejah vztrajati, saj bo le tako mladostnik videl in razumel, da so to res starševe vrednote od katerih ne popušča. Tako se bo mladostnik preko izkušenj veliko naučil, to pa bodo postale tudi njegove vrednote. Starša morata bit v tem vztrajna in konsistentna.
Za starše je prava umetnost, da dosežejo ravnotežje – hkrati morajo spodbujati mladostnikovo samostojnost in obenem postaviti meje, ga usmerjati k pravilnim odločitvam ter regulirati njegova težka čutenja in to na način, da ne postavijo pod vprašaj njegove identitete in njegove avtonomije.
Čeprav na zunaj izgleda, da mladostnik pogosto išče konflikte, spore, se upira in dokazuje svojo samostojnost, si v resnici želi nekaj drugega – želi si dobiti podporo, spodbudo, vodstvo in predvsem pomoč pri regulaciji težkih občutij s strani starša. Mladostnik kljub bitkam za neodvisnost in nasprotovanju staršem (učenje, obleke, izbira gimnazije, obveznosti,…), v tem obdobju najbolj potrebuje ravno svoje starše, pa čeprav včasih zelo grobo dokazuje ravno obratno. Starše potrebuje, da ga naučijo funkcionirati v odraslem svetu.
Najpomembnejša lekcija je – mladostnik se uči iz izkušenj. Starša se morata zavedati, da je mladostnik najbolj vztrajen v svoji nevztajnosti. Zato morata biti starša vztrajna, konsistentna in predvidljiva, saj bo to izkušnja, ki bo mladostnika vodila tudi kasneje v odnosih s pomembnimi drugimi.
Vir: Christian Gostečnik: So res vsega krivi starši?, 2016
Priporočilo staršem za branje oz. ogled predstave: Daniel Siegel – Vihar v glavi
Besedilo je zapisala: Zoia M. Klemenšek, zakonska in družinska terapevtka-stažistka iz Frančiškanskega družinskega inštituta
Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.
Želite že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.
