24 ljudi je naredilo zaobljubo.
12 ljudi deli svojo zgodbo.

Za nasilje v partnerskem odnosu ni opravičila

7222196016_fe394e9d35_c
V partnerskem odnosu gre lahko za različne oblike nasilja. Poznamo predvsem verbalno, čustveno, spolno in fizično nasilje, lahko pa tudi govorimo o t. i. pasivnih oblikah agresije, kamor spada na primer manipulacija, sprenevedanje, izogibanje resnici ter druge oblike, ki so odvisne od vsakega partnerskega odnosa posebej. Za vsako nasilje, ne glede na obliko, je značilno, da rani in povzroča bolečino. Vsakemu nasilju je skupen krog nasilja, ki vključuje najmanj dva akterja, in sicer rablja ter žrtev. Povezuje ju predvsem sram, jeza, žalost, krivda, strah, včasih gnus ter prava groza. V splošnem gre za tri stopnje kroga nasilja, ki so sestavljene iz stopnjevanja napetosti, izbruha nasilja in ponovnega zbližanja.

Pri stopnjevanju napetosti gre za cinične, sarkastične in verbalne kritike, za poniževanje in sramotenje s strani rablja, nato sledi molk v obliki napetosti, pri čemer žrtev živi v strahu in grozi, ki pa ju lahko tudi disociira, kar pomeni, da tega niti ne čuti. Stanje, v katerem se znajdeta partnerja, bi lahko poimenovali tudi »zatišje pred nevihto«. V teh primerih gre večkrat za depresivne partnerje, ki izgubijo smisel življenja, grozijo s samomori, v najhujših primerih tudi z umori. Nasilni partner kot razlog za svoj izbruh v mnogih situacijah vidi grožnje, zaradi česar lahko postane zavisten in ljubosumen, začne obsesivno razmišljati, napletati skrivljene fantazije in se odloči za maščevanje. Razdiralne psihopatske karakteristike se kažejo predvsem v dvojni osebnosti, saj lahko rabelj navzven deluje zelo korektno. Ob izbruhu nasilja, ki se lahko kaže v obliki glasnega govorjenja, vpitja, sarkastičnih izrazov, v najhujših primerih v obliki udarcev, spolnega nasilja, žrtev rablja opravičuje in tolerira njegovo početje, saj verjame, da ga je provocirala, da je kriv alkohol, da je rabelj »hitre jeze« ipd. Po epizodi izbruha nasilja sledi organska umiritev ter veliko kesanje rablja, pri čemer obljubi marsikaj, grozi s samomorom, izsiljuje z otroki ter s prebujanjem krivde pri žrtvi doseže, da se ponovno zbližata. Pri tem žrtev začne doživljati rablja kot nekoga, ki se ji smili in potrebuje njeno skrb. Žrtev je ob tem ranljiva, skrbna in upa »na nekaj novega«. Oba se počutita osamljena, morda ju v odnos vežejo tradicionalne vrednote (zvestoba, družina).

Strahovita partnerska dinamika in zapleti prekrijejo preprosto dejstvo, da je nasilje »samo« boleča metoda (raz)reševanja osebnih in hkrati partnerskih stisk, težav in zapletov. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je nasilni partner odgovoren za nasilje in da to vedno počne izključno zaradi sebe. Četudi mu »uide« roka, je še vedno on edini odgovoren za svoja dejanja. Zato velja ničelna toleranca do nasilja, predvsem pa priznanje in iskreno opravičilo. Šele od tu naprej se je možno pogovarjati in začeti graditi nov odnos ter zaživeti človeka vredno in dostojno življenje.

Kadar partnerja sama ne najdeta izhoda iz začaranega kroga in je zasvajajoča dinamika zanju močnejša, si lahko poiščeta strokovno pomoč, preko katere skupaj začneta reševati stisko, iskati vzroke za opisano vedenje in s tem graditi nekaj novega.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo