53 ljudi je naredilo zaobljubo.
24 ljudi deli svojo zgodbo.

Zakaj sem osamljen, čeprav nisem sam?

osamljenost

Pri osamljenosti večinoma ne gre za to, da nosimo svoje srce na dlani in tam ni nikogar, ki bi nam ga pomagal držati. Osamljenost je, ko hodimo po svetu praznih rok, s srcem varno skritim v globini in na vse pretege iščemo, kaj potrebujejo drugi, kaj naj držimo v dlani, da bo primerno in sprejeto.

 

Ljudje smo ustvarjeni za povezovanje. Iz odnosa se rodimo, v odnosu odraščamo in odnos je tisti, ki nam omogoča rast na čustvenem, kognitivnem in celo fizičnem področju. Stara paradigma, da je za naš razvoj bistvenega pomena, da smo primerno oblečeni in hranjeni je bila že zdavnaj zamenjana in razkrinkana z znanstveno potrjenimi dejstvi, ki pričajo in dokazujejo, da je za našo dobrobit in celostni razvoj bistveno povezovanje z drugimi. Konec koncev nismo rastline, ki bi uspevale ob primerni temperaturi, vlagi ter zadostnem vnosu hranil. Mogoče takšna primerjava danes niti sploh več ni na mestu, saj znanost ugotavlja, da tudi rastline ob ljubeči pozornosti uspevajo bolje. Kljub temu pa me čudi dejstvo, da smo potrebovali toliko časa za ugotovitev, da zgolj optimalni fizikalni pogoji niso dovolj za polno delovanje in počutje posameznika. Koliko časa bomo sedaj ob teh znanih dejstvih porabili, da resnično ozavestimo in naredimo korake v smer, ki poudarja kako pomemben je iskren stik s sočlovekom? Koliko osamljenosti in duševnih posledic le-te bo potrebno, da se bo človeštvo začelo zavedati pomena, ki ga ima povezovanje z drugimi? Kdaj bo padla vele pomembnost individualnosti in učnih, kariernih, položajnih ter materialnih dosežkov? Če smo v prejšnjem stoletju poslušali, da je človek lahko srečen in nima kaj tarnati, če je toplo oblečen in mu ne kruli v želodcu, se je danes navodilo za srečo spremenilo v zagotavljanje splošne materialne varnosti. »Pridno se uči, da boš uspešen in srečen« je stavek, ki nam je vsem vsaj malo domač. Navkljub vsem normam za srečo in zadovoljstvo pa je velik delež posameznikov, ki so vse te norme dosegli in presegli neznosno nesrečen ter osamljen. Ob splošnem nezadovoljstvu ter stiski, višanju odstotka populacije z duševnimi motnjami, kot sta depresija in tesnoba ter globalnem občutku nepovezanosti in individualnosti je tema osamljenosti še vedno nekakšen tabu in skrajni čas je, da tej tematiki damo prostor, jo privedemo na plano iz globin naše notranjosti in vidimo, da na takšnem ali drugačnem nivoju zadeva prav vsakega izmed nas.

 

Osamljenost ni definirana kot odsotnost prisotnosti drugega. Lahko smo res sami in se počutimo osamljene, še večkrat pa se zgodi, da smo obkroženi z velikim številom ljudi pa se kljub temu počutimo osamljene. Nasprotje osamljenosti ni družba sočloveka temveč občutek ljubljenosti, razumljenosti in pripadnosti, ki je nezamenljiva potreba vsakega človeka. Smo biološko, fizično, kognitivno in duhovno ustvarjeni da ljubimo, smo ljubljeni in pripadamo. Občutek prave pripadnosti ni pasivno dejanje in zanj ni dovolj zgolj to, da imamo nekoga ob sebi. Za občutek prave pripadnosti ni zadosti, če igramo površinsko, se prilagajamo in pretvarjamo, ker je varnejše. Ne gre za to, da nosimo svoje srce na dlani in ni nikogar, ki bi nam ga pomagal držati. Osamljenost je, ko hodimo po svetu praznih rok, s srcem varno skritim v globini in na vse pretege iščemo, kaj potrebujejo drugi, kaj naj držimo v dlani, da bo primerno in sprejeto.

 

Takšnega načina se naučimo že zelo zgodaj. Ko je otrok v svojih pristnih čutenjih zavrnjen, kregan, kaznovan ali celo zasmehovan, se bo hitro naučil, da če hoče ugajati in pripadati, mora svoja prava čutenja pokopati, dušo zatreti, srce pa zakleniti. Pripadnost v zgodnji dobi življenja je za otroka eksistencialnega pomena. Takrat je otrok namreč popolnoma odvisen od svojih najbližjih skrbnikov in v kolikor ne pripada in ne ustreza, potem je dejansko ogroženo njegovo preživetje. In takšne punčke bodo zrasle v ženske, ki bodo povsod iskale potrditve, se na vse pretege prilagajale, da bodo sprejete, dovolj dobre in vredne. In takšni fantki bodo postali moški, ki bodo pogoltnili vsako solzo, vsak zametek sramu in ničvrednosti, ker se to ne spodobi, ker to ni prav. In vsi ti odrasli ljudje bodo z maskami po meri naučenih norm hodili po svetu ter iskali načine, da bi končno našli iskren in pristen stik, za katerega so bili prikrajšani v svoji mladosti. In kljub vsem naporom ter poizkusom se bodo vedno znova sami znašli na istem odru osamljenosti. Ko iščeš iskren stik z neiskreno držo do svojih najglobljih potreb, potem si razočaran, sam in utrujen. Vzdrževanje podobe, ki je všečna drugim, človeka izčrpa in čeprav je naučen, da bo pripadal le, če bo svoje potrebe povozil in se prilagodil, mu takšno povezovanje ne prinese miru, občutka ljubljenosti ter razumljenosti, ampak še naprej ostaja sam.

 

Za občutek prave pripadnosti je potreben gromozanski pogum, da smo ranljivi v svoji najbolj boleči mehki notranjosti, da tvegamo biti to kar smo ter čutimo in nas je grozno strah, ko obstaja možnost, da bomo v svoji avtentičnosti zavrnjeni. Da smo prisotni ob ljudeh, jih ljubimo in jim pripadamo pa za to ne žrtvujemo tega, kar dejansko smo, čutimo in mislimo.

 

V doživljanju osamljenosti nismo sami in če bi si vsi upali iskreno pogledati v oči, ponuditi srce na dlani ter si sočutno priznati naše avtentične potrebe, strahove in hrepenenja, se resnično slišati in ne samo poslušati, potem bi beseda osamljenost izgubila pomen.

 

Besedilo je zapisala: Alja Markelj, zakonska in družinska terapevtka-stažistka iz Frančiškanskega družinskega inštituta

 

Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.

 

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo