49 ljudi je naredilo zaobljubo.
24 ljudi deli svojo zgodbo.

Življenje po diagnozi

rak (1)

V življenju se vsi prej ali slej srečamo z raznimi težkimi preskušnjami, nekateri se srečajo s finančnimi, medosebnimi ali težavami, ki so povezane s samim seboj. So pa ljudje, ki se srečajo z diagnozami, ki so zdravstvene narave. Ena takšnih, ki se je vsi bojimo je diagnoza rak.

Ko se posameznik sreča z diagnozo rak, se mu življenje dobesedno ustavi in razburka, pa še v družbi veje strah, da je to resna bolezen, ki je pred leti v veliki meri sejala smrt med mladimi. To je obdobje soočanja z vsemi najrazličnejšimi občutki, predvsem je veliko strahu in katastrofalnih pričakovanj, še posebej takrat, ko še sam točno ne veš, kaj ti sledi. Sigurno pa ne smemo izpustiti dejstva, da vsak človek drugače doživlja to izkušnjo in se na svoj način sooča s to situacijo. Nekateri obupajo, spet drugi bi vse naredili, da zaživijo drugače in na novo. Veliko je tistih, ki zaupajo medicini in prav tako veliko tistih, ki ji ne in se lotijo svojega načina zdravljenja. Kaj je prav in kaj ni je v teh primerih, soočanja z najglobljo ranljivostjo človeka, težko soditi. Vsem je skupno to, da se v tej situaciji res zavedaš svoje minljivosti, bivanja.

Res je, da soočanja z boleznijo ne moremo posploševati, lahko pa izluščimo del doživljanja, ki ga opisujejo ljudje, ki se srečujejo s to diagnozo. V tej situaciji minljivosti se velikokrat srečaš s samim seboj na čisto drugačen način, kot si se pred diagnozo. Tisto kar ti je še včeraj bilo najbolj pomembno se ti danes zdi butasto in prezirljivo. Še posebej, če so to bilo materialne ali vsakodnevne rutinske službene zadeve. Vsi težki medosebni družbeni odnosi, ti nikakor niso več pomembni, ker se sedaj soočaš s situacijo, ki je v življenju resna in res pomembna, to si ti. V bistvu se življenje obrne čisto v drugo smer, vsaj na začetku, ko se sprašuješ o smislu vsega tega, ko te je res strah in te dnevno spreletava srh. Nekateri poročajo, da doživijo razne anamneze oz. občutek kot, da nisi več prisoten v telesu, izgubljaš stik z njim, postaneš raztresen in odsoten. Še posebej ko hodiš po raznih oddelkih bolnice, kjer se ti zdi vse tuje, sterilno in smrtno resno. Resnosti se zavedaš takrat, ko bereš vse te pogodbe o zdravljenju, kjer je zapisano tvoje ime v prvi osebi ednine, npr. v primeru moje smrti … Nekako imaš občutek, da si res sam. pa če prav so do tebe vsi delavci v zdravstvu prijazni. Začne se nočna mora, lahko tudi zanikanje in občutek, saj ni nič takšnega.

Ko se situacija malo umiri in stabilizira, dobiš diagnozo in načine zdravljenja, Posameznik se začne zavedati drugačnega pogleda na življenje. Stvari se razpletajo in po začetnem šoku se začne neko upanje in hrepenenje po preživetju, lahko pa tudi obup. Kar naenkrat želiš začeti živeti drugače, ker se boriš in res hrepeniš po preživetju, ali pa nehaš živeti in padeš v čisti obup. Najpogosteje je izmenjevanje enega ali drugega. Velikokrat se pripraviš na konec in spet drugič na novo življenje, tvoje počutje niha. Upaš, da najdeš neko čudežno zdravilo, ki je lahko še tako drago. Zato so nekateri ljudje, ki to stisko ljudi s pridom izkoriščajo. Na tej točki veliko ljudi izgubi veliko denarja. Dejansko se začne hlastanje po preživetju. Tudi bližnji prijatelji ti svetujejo ali poznajo nekoga, ki je na nek način premagal raka. Naredil bi vse, da bi bilo spet vse kot prej. Ko se ta borba s vsemi zdravljenji konča, se velikokrat zgodi, da se lahko začnejo pojavljati posttravmatske stresne motnje. To se zgodi zaradi tega, ker se je situacija umirila in ni več te nenehne borbe za preživetje. Telo začne svojo travmatično izkušnjo kazati na različne načine, najhujši so panični napadi, nespečnost, škripanje z zobmi, depresija, odsotnost, občutek manjvrednosti ali sramu, zaradi izgube kakšnega dela telesa, ki je predstavljal tvojo identiteto … Pri izgubi nekaterih delov telesa se spremni tudi tvoje vsakodnevno funkcioniranje.

Nekateri začnejo živeti hitro nazaj v ustaljenih tirnicah spet drugi težje ali nikoli. Pomembno je sprejeti novo situacijo v kateri si. Na primer potrebno je sprejeti svoje preoblikovano telo in izžalovati vse izgubljeno, bodisi dele telesa ali način življenja. V primeru diagnoze s tragičnim koncem, se je dobro zavedati, kako bomo preživeli te trenutke, ki jih še imamo na voljo. Tovrstno zavedanje je dnevno pomembno za vsakega.

 

Kako pristopiti do človeka z diagnozo

Mi kot zunanji opazovalci, dostikrat ne vemo, kaj naj v teh situacijah rečemo ali naj sploh gremo na obisk. Tudi tukaj je težko vse metati v isti koš, vsekakor se nam pa ni treba bati tistega, ki se sooča s to boleznijo. Dostikrat se ustrašimo obiska ali klica, ker ne vemo, kaj naj rečemo. Ni se nam treba bati, dajmo človeku prosto pot in bo že sam povedal kaj bo želel, če ne bo želel govoriti o tem, to pomeni, da še ni pripravljen oz. ne želi prizadeti svojih bližnjih. Lahko ga vprašate, če je pripravljen kaj reči o zadevi v kateri je in boste videli, nikakor ne silimo v človeka. Veliko pomeni, če si samo tam in si tiho ter samo zdržiš oz. čutiš s človekom, ki se znajde v tej situaciji.

Za človeka, ki se znajde v situaciji se včasih zdi čudno, ko mu nekdo reče, ja pozitivno misli saj veš to ti bo pomagalo preboleti bolezen, ali pa bodi močan. To so stavki, ki jih v tistem ranem obdobju po diagnozi sploh ne razumeš in nimaš pojma, kaj to pomeni.

 

Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.

Želite  že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo