40 ljudi je naredilo zaobljubo.
21 ljudi deli svojo zgodbo.

Zoja – hvala, ker ste doma!

umivanje rok

Po nekem naključju se je zgodilo, da smo po več kot desetletju vsi člani družine pristali pod eno streho. Za krajši čas – vsaj tako smo mislili, preden je izbruhnila blazno resna epidemija korona virusa. In ker smo odgovorni državljani smo karanteno, samoizolacijo, spletne nakupe, zalogo kvasa, wc papirja in trajnih živil vzeli blazno resno. Smo pač ena izmed tistih družin, ki ima doma osebo v rizični skupini. Vemo, kako je trepetati za življenje ljubljenega in tega si nikakor nismo želeli ponoviti.

 

Edina oseba, ki je v prvih dneh protivirusnih ukrepov legitimno prestopila prag naše hiše je bil gospod Srečko iz telekomunikacijske hiše, ki nas je priklopil na optični kabel in nas s hitrostjo 100 mbit/s povezal z »zunanjim svetom«. To nam je omogočilo vneto spremljanje novic ter temeljito preučevanje člankov, grafov in napovedi, ki so vse kazale v isto smer: #ostanidoma, sicer bomo postali Italija, kjer že krepko vlada apokaliptično stanje. Stopili smo skupaj in naredili dober načrt – zavarovali bomo sebe in druge, ker ne bomo brezbrižno hodili v trgovske centre, se neodgovorno družili s prijatelji ter se neumno požvižgali na vsa opozorila. Prenehali smo se voziti v službo, začeli mrzlično čakati na prost termin za Mercatorjevo dostavo ter sumničavo gledati sosedo, ki je še vedno sprejemala vsemogoče obiske. Bolj ko smo bili informirani, bolj nas je bilo strah. Iz dneva v dan več okuženih, več mrtvih, napovedi katastrofalne. Na ulicah pa še vedno na stotine neumnih ljudi, ki mislijo, da se vse skupaj njih ne tiče! Zunaj vlada vojno stanje, ljudje umirajo, zmanjkuje kvasa in zaščitnih mask, ljudje pa še vedno hodijo v hribe in objavljajo selfije, zidajo fasade in pečejo čevapčiče. V primerjavi z njimi smo mi pravi heroji, ki se zavoljo višjih vrednot odpovedujemo brezskrbnemu življenju!

Samoizolacija nam je šla res prav dobro, sam gospod Kacin bi bil ponosen na nas. Dobila sem tudi nov vzdevek – sardina, ker se že cel mesec konzerviram. Potem smo se naveličali novic, statistike in semi-znanstvenih člankov. Sprejeli smo situacijo, kakršna pač je. Ugotovili smo, da nam strah čisto nič ne pomaga in se odločili, da bomo naredili toliko, kolikor je pač v naši moči. Odstranili smo nepotrebne vire, ki so nas spravljali v stres: ugasnili smo televizor, prenehali brati spletne portale in deliti objave na socialnih omrežjih ter se znašli tako rekoč v novem svetu. Kot da bi sneli čro-bela očala smo v nekaj dneh skoraj pozabili, da »zunaj« divja blazno resno nevarna epidemija COVID-19. Sosedje so izgubili status biološkega orožja. Študijske, poslovne in družinske obveznosti so ponovno dobile svoj smisel, osebni cilji pa potreben fokus.

Zdi se mi, da počasi vsi pozabljamo na smrtno nevarnost, ki naj bi na nas prežala v vsakem stisku rok. Medtem ko so nekateri živeli povsem običajno življenje, smo drugi zadevo vzeli resno in upoštevali varnostne ukrepe. V čem se razlikujemo danes? Z vsem spoštovanjem do tistih, ki jih je epidemija prizadela, katerih življenje ali življenje njihovih bližnjih je bilo ogroženo, se sprašujem, kje so danes tiste črne številke iz grafov in napovedi? S čim so svoje življenje in življenje drugih ogrozili tisti, ki so ves ta čas preživeli na delovnih mestih, izletih, piknikih, družinskih zabavah? In kako ogroženi so dejansko nekateri, ki se osamljeni med štirimi stenami borijo z depresijo, žrtve zlorab, ki so se še pred mesecem dni lahko zbežale pred udarci, žalujoči, ki so vsaj malo miru našli v objemu prijateljev? Morda je edina razlika v izkušnjah, ki smo si jih ustvarili in jih bomo odnesli s seboj. Spoznanja, kaj nam resnično veliko pomeni, ob kom smo srečni in sproščeni, kdo nas spravlja v stisko, kaj nas veseli, kaj bremeni. Vseeno pa mi v mislih ostaja retorično vprašanje sosede, ki mi ga je med okopavanjem motovilca zastavila v polomljeni slovenščini: »Eh, sej tole je že vse mal brezveze. Bohved kaj je bil namen vsega tega?«

Dejstvo je, da se korona virusa nismo znebili in se ga v prihodnjih nekaj mesecih tudi ne bomo. Lahko da smo njegovo širjenje uspešno zamejili z upoštevanjem ukrepov in tako preprečili katastrofo. Vendar je prav tako dejstvo, da bomo v naslednjih tednih priča opuščanju izrednih ukrepov. Naša rizična oseba se bo odpeljala nazaj v center nevarnosti, v Ljubljano, na blazno pomembno delovno mesto v blazno uspešno podjetje. Je zdaj v kaj manjši nevarnosti, kot je bila pred mesecem dni? In komu je potem ves ta strah, izolacija, obsojanje in kaotično nakupovanje navsezadnje koristilo, če ne naši varosti in zaščiti naših ljubenih oseb?

 

ZAPIS JE NASTAL V OKVIRU PROJEKTA ŠTUDENTI ZA ŠTUDENTE.

Projektu lahko sledite na FB skupini Študenti za študente ali Instagram skupini studentizastudente1.

 

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo