Odpustiti drugemu zaradi sebe
Velikokrat se zdi, da drugemu naredimo uslugo s tem, ko mu odpustimo. V resnici jo naredimo sami sebi. Kako to?
Osrednji cilj odpuščanja, kot pogosto mislimo, ni osvoboditev storilca od njegove krivde. Pri odpuščanju gre v prvi vrsti za to, da poiščemo izhod iz trpljenja in naredimo prostor za novo: nove priložnosti in nove odnose. S tem, ko odpustimo, damo priložnost skrhanim odnosom, da se v njih ponovno vzpostavi harmonija. Ne le, da je to koristno za sam odnos z drugim, pač pa tudi za vsako stran posebej; za tistega, ki odpušča in tistega, kateremu je odpuščeno. Pripravljenost za odpuščanje je pogosto povezana z boljšim duševnim, psihološkim in telesnim zdravjem, z večjo čustveno stabilnostjo ter z nižjo stopnjo tesnobe in depresije. Prav tako odpuščanje vodi k osebnostni rasti in na splošno k večjemu duhovnemu blagostanju.
Odpustiti ne pomeni, da bomo krivice, ki nam jih je drugi prizadejal ali dejanja, ki so nas prizadela, v trenutku pozabili ali jih skušali opravičiti; povsem razumljivo je, da smo zaradi krivic jezni na drugega in da zahtevamo povračilo nastale škode. Odpuščanje tudi ne pomeni odobravanja dejanj, ki so nas prizadela, saj se ne nanaša na samo dejanje, temveč na osebo, ki je storila krivično dejanje. Odpustiti pomeni, da se odpovemo zameri in s tem prinesemo mir najprej sami sebi, šele nato tudi drugemu.
V situacijah, ki se končajo z zamero, običajno sami sebe vidimo kot nemočno osebo, večji del moči pa pripišemo tistemu, ki je storil krivico. V pasivni vlogi žrtve težje karkoli spremenimo, zato je pomembno, da se te vloge osvobodimo in postanemo aktivni oblikovalci svojega življenja.
Kako najti smisel v odpuščanju? Z vidika evolucijske teorije o preživetju, kjer močnejši prevlada šibkejšega, nekoliko težje. Sposobnost odpuščanja ne moremo zreducirati zgolj na biološke procese evolucije, saj le-to sega v moralno in duhovno dimenzijo človeka in zadeva tako njegovo zavest kot tudi čustva. Smisla odpuščanja tudi ne moremo najti, kadar razmišljamo po načelu pravičnega povračila »oko za oko, zob za zob«. Četudi v imenu pravičnosti, vračanje hudega s hudim ne prinaša nikakršnih sprememb v medčloveške odnose, pač pa gre za kompulzivno ponavljanje istega. Odpuščanje na drugi strani odpira novo držo – daje prostor za kreiranje novega in preseganje omejene človeške logike pravičnosti.
Moč odpuščanja je predvsem v tem, da sami sebe razbremenimo čustvenega bremena, ki je nastalo pod težo krivic. Za pristno odpuščanje je potreben čas, trud in zavestna odločitev, da se osvobodimo negativnih čustev in da pustimo preteklost za sabo ter se osredotočimo na to, kar imamo – na danes in na jutri.
Zapisala: študentka Anamarija Brozovič (v okviru projekta Študenti za študente)
Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.
Želite že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.
