Je razvojna pervazivna motnja, kar pomeni, da njene znake in simptome lahko odkrijemo že v zgodnjem otroštvu. Gre za skupino motenj: pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti, pri čemer gre lahko za pretežno motnjo pozornosti, pretežno hiperaktivnost z impulzivnostjo ali kombiniran tip (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo in impulzivnostjo).
Najpogostejši je kombiniran tip motnje.
Hiperkinetična motnja se pojavlja v 1-3% prebivalstva, kar trikrat pogosteje pri dečkih.
Vzroki za nastanek so večplastni: gre za sovpliv genetske zasnove in okolja. V 76% je motnja dedna, kar pomeni, da če imamo motnjo sami, bodo tudi naši otroci imeli večjo možnost za nastanek te motnje. Zato je pri diagnozi potrebna natančna družinska anamneza.
Vpliv genetike: predpostavlja se, da gre za neravnovesje v delovanju kateholaminov v možganski skorji (dopamin, noradrenalin, adrenalin).
Vpliv okolja: hiperkinetično motnjo pogosteje opažajo pri prezgodaj rojenih otrocih, pri otrocih z nizko porodno težo, otrocih, ki so bili v času nosečnosti izpostavljeni kajenju, ter otrocih iz družin, ki so doživele več stresnih dogodkov ter družin z nižjimi dohodki.
Nevrobiološki vpliv: pri otrocih s hiperkinetično motnjo so s slikovno diagnostiko pogosteje opažali manjši volumen prefrontalne skorje ter spremembe v določenih delih možganov. V osnovi pa gre za zaostanek v dozorevanju korteksa v celoti.
KAKO JO PREPOZNATI?
SIMPTOMI
POZORNOST:
HIPERAKTIVNOST:
IMPULZIVNOST:
Kjer je v ospredju motnja pozornosti, je glavna težava šolski neuspeh, medtem ko se pri kombiniranem tipu motnje pogosteje kažejo vedenjske težave.
Tekom odraščanja se simptomi motnje spreminjajo, predvsem simptomi hiperkinetičnosti v adolescenci postopno izvenijo, je pa zato prisoten notranji nemir, težko se sprostijo. Motnja pozornosti vztraja najdlje, tudi v času odraslosti. V tretjini primerov hiperkinetična motnja vztraja v obdobju odraslosti, večina odraslih pa ima vsaj nekaj simptomov še prisotnih. Pri odraslih je motnja največkrat neprepoznana, zato povzroča nemalo težav.
OSTALI SIMPTOMI:
Težave se kažejo tudi na čustvenem področju; otroci s to motnjo težje uravnavajo lastna čustva, so bolj razdražljivi, prepirljivi in trmasti. Imajo nižjo frustracijsko toleranco, pogostejo so slabe volje in jezni. Zaradi vsega navedenega pogosteje doživljajo kritike s strani staršev in učiteljev, zaradi česar so negotovi in imajo nižjo samopodobo ter samospoštovanje.
POZOR!
Če je motnja dolgo neprepoznana oziroma je ne obravnavamo pravočasno in ustrezno, se ji lahko pridružijo številne druge duševne motnje, najpogosteje vedenjske motnje, pravtako se kažejo tudi čustvene motnje (anksioznost in depresija).
Največji problem so pridružene odvisnosti (kajenje, alkohol, zloraba drog).