Antisocialna, mejna, histrionična in narcisistična osebnostna motnja

Osebnostne motnje so duševne motenje, pri katerih imajo posamezniki rigiden in nezdrav vzorec mišljenja, funkcioniranja in vedenja. Težko razumejo in se težko odzivajo na situacije in na ljudi. To povzroča težave in omejitve v romantičnih odnosih, socialnih udejstvovanjih, na delovnem področju in v šoli.

 

V nekaterih primerih se ne zavedajo, da imajo osebnostno motnjo, ker se jim zdi njihov način mišljenja in vedenja naraven in pogosto krivijo druge za izzive, s katerimi se soočajo. Običajno se začnejo v adolescenci oz. mladi odrasli dobi. Osebnostne motnje so pogoste in kronične.

 

Obstaja več klasifikacij. V tem besedilu se bomo osredotočili na klasifikacijo in opis po DSM 5 (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition), kjer so osebnostne motne razdeljene v 3 skupine (clusters) A, B in C.

 

SKUPINA B: ANTISOCIALNA, MEJNA, HISTRIONIČNA IN NARCISISTIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

ANTISOCIALNA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

Zanjo je značilno zanemarjanje lastne varnosti in varnosti drugih, ter kršenje pravic drugih brez slabe vesti. Osebe s to motnjo so neprilagodljive, manipulativne, nesposobne ohranjati daljšo zvezo in se prilagoditi družbenim normam. Četudi je socialna deviantnost bistvena poteza te motnje, motnje ne smemo izenačiti s kriminalnim vedenjem.

 

Prevladuje trajen vzorec nespoštovanja in kršenja pravic drugih, ki se začne po 15. letu.

 

Prisotne najmanj tri od naslednjih lastnosti:

 

1. Ne sprejemanje družbenih norm in zakonsko predpisanih vedenj, kar se kaže v ponavljajočih se dejanjih, ki vodijo k odvzemu prostosti.

 

2. Ponavljajoče se laži, uporaba lažnih imen, goljufanje drugih zaradi pridobivanja osebne koristi ali zadovoljstva.

 

3. Impulzivnost in nezmožnost načrtovanja prihodnosti.

 

4. Razdražljivost in agresivnost, kar se kaže v ponavljajočih se fizičnih konfliktih in napadih.

 

5. Brez skrbi za lastno varnost in varnosti drugih.

 

6. Neodgovornost, ki se kaže z neprimernim vedenjem na delovnem mestu in neporavnanimi finančnimi obveznostmi.

 

7. Odsotnost kesanja, obžalovanja, po grdem ravnanju z drugimi ali kraji.

 

Za potrditev diagnoze mora biti oseba stara najmanj 18 let, podatek, da se je motnja začela pred 15im letom in se ni pojavila samo med potekom shizofrene ali manične epizode.

 

 

MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

Zanjo je značilen vedenjski vzorec, v katerem prevladujejo intenzivni in kaotični odnosi s spremenljivimi in skrajnimi stališči do drugih oseb, pa tudi do samega sebe. V skrajni obliki se pacienti s to motnjo zatekajo k samodestruktivnemu vedenju, so čustveno nestabilni in impulzivni ter nimajo jasnega občutka identitete. Poskusi samomora ali samopoškodovanja so lahko reakcija na zavračanje ali razočaranja v interpersonalnih odnosih.

 

Posamezniki pogosto nihajo med doživljanjem sebe in drugih kot povsem dobrih (idealiziranje) ali povsem slabih (omalovaževanje). Njihovo osebno življenje je kaotično, nestabilno, zanj so značilna pogosta razočaranja in zavrnitve. Pogosto so jezni in depresivni. V trenutku krize ali zavrnitve, pod vplivom alkohola ali zlorabe psihoaktivnih substanc, lahko ti pacienti doživijo prehodne psihotične preboje, ki trajajo od nekaj ur do nekaj dni. Kažejo šibek nadzor nad občutki in impulzi, kar lahko vodi k agresivnemu in destruktivnemu vedenju do sebe in drugih.

 

Prisoten je trajen vzorec nestabilnosti interpersonalnih odnosov, samopodobe in afektov, ter izrazita impulzivnost.

 

Prisotni morajo biti najmanj 5 kriteriji od naslednjih:

 

1. »Divja« prizadevanja, da bi se izognili realni ali navidezni zapustitvi.

 

2. Vzorec nestabilnih in intenzivnih interpersonalnih odnosov, za katere je značilna izmenjava ekstremov idealizacije in čistega razvrednotenja.

 

3. Motnja identitete: izrazita in trajno nestabilna samopodoba.

 

4. Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki osebi potencialno škodita (npr. zapravljanje denarja, zloraba psihoaktivnih substanc, spolnost, neprevidna vožnja, prenajedanje).

 

5. Ponavljajoče se samomorilno vedenje, geste ali grožnje ali samopoškodovanje.

 

6. Nestabilno čustvovanje zaradi reaktivnost razpoloženja, na primer intenzivna epizodična disforija, razdražljivost ali anksioznost, ki običajno trajajo nekaj ur in zgolj redko več kot nekaj dni.

 

7. Kronično občutenje praznine.

 

8. Neustrezna intenzivna jeza ali težave pri obvladovanju jeze: pogosta izražanja jeze, stalna jeza, ponavljajoči se pretepi.

 

9. Prehodne s stresom povezane paranoidne ideacije ali izraziti disociativni simptomi.

 

 

HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

Za osebe s to motnjo so značilni vzorci izrazite čustvenosti in obračanja pozornosti nase, izražajo povišano potrebo po odobravanju in neprimernem zapeljevanju, ki se najpogosteje začne v zgodnji odrasli dobi. To so živahne osebe, nagnjene k dramatizaciji in neustreznemu seksualno provokativnemu vedenju, izraziti sugestibilnosti, egocentričnosti in samougajanju, so pokroviteljske in se ne brigajo za druge, vendar so istočasno tudi pod velikim vplivom drugih oseb.

 

Ukvarjajo se s svojim zunanjim izgledom in stalno iščejo neko vznemirjenje, imajo neobičajno izraženo željo po tem, da bi bile vedno v središču pozornosti, da bi jih drugi občudovali, da bi dobivale priznanja, vendar pa je njihove občutke možno hitro raniti.

 

Prisoten je trajen vzorec dramatizacije, pretirane čustvenosti in obračanja pozornosti nase.

 

Prisotnih mora biti najmanj pet od navedenih značilnosti:

 

1. Občutek nelagodja v situacijah, v katerih oseba ni v središču pozornosti.

 

2. Interakcija z drugimi je pogosto označena z neprimernimi seksualnim zapeljevanjem ali provokativnim vedenjem.

 

3. Hitre spremembe razpoloženja in površno izražanje čustev.

 

4. Uporaba zunanjega videza za pritegovanje pozornost nase.

 

5. Specifičen način govora, s katerim želi oseba narediti vtis.

 

6. Oseba pri vedenju izraža teatralnost, prekomerno čustvovanje in dramatiziranje.

 

7. Sugestibilni, zlahka pade pod vpliv drugih ali določenih okoliščin.

 

8. Oseba meni, da so njeni odnosi s partnerjem veliko bolj intimni kot pa dejansko so.

 

 

NARCISISTIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

Zanjo so značilni povečano, grandiozno doživljanje pomembnosti in edinstvenosti osebe, fantazije o neomejenem uspehu, ekshibicionistična potreba po neprestani pozornosti in priznanjih, značilne reakcije, če je ogroženo samospoštovanje, in nazadnje, specifični medosebni odnosi.

 

Grandioznost, ki se izraža kot povečano doživljanje lastne pomembnosti, je usmerjena nase in na poudarjanje samega sebe. Nenehoma iščejo priznanje in pozornost. Bolj jih privlači videz kot pa bistvo: takšne osebe bolj skrbi, da bi bile videne s pravimi ljudmi, kot pa da bi se trudile razvijati bližnja prijateljstva. Na kritično oceno drugih, poraz ali razočaranje se takšne osebe odzovejo izrazito preobčutljivo. V osnovi se te osebe ne zanimajo za druge, nimajo sposobnost empatije, zaradi česar ne zmorejo prepoznati občutkov drugih ali se v njih vživeti.

 

Prisoten je trajen vzorec grandioznosti, potrebe po občudovanju in pomanjkanje empatije.

 

Prisotnih je najmanj 5 kriterijev:

 

1. Oseba ima grandiozen občutek samopomembnosti. Poveličuje svoje dosežke in talente, pričakuje, da ga bodo brez ustreznih dosežkov priznali za superiornega.

 

2. Preokupiranost s fantazijami o neomejenem uspehu, moči, genialnosti, lepoti ali idealni ljubezni.

 

3. Prepričanje, da so posebni in edinstveni in da jih lahko razumejo, oz. se morajo družiti samo s posebnimi ali elitnimi ljudmi (institucijami).

 

4. Zahtevajo pretirano občudovanje.

 

5. Imajo občutek, da so privilegirani, tj. neupravičeno pričakujejo posebno ugodno obravnavo ali avtomatično izpolnjevanje svojih pričakovanj.

 

6. V medosebnem smislu izkoriščajo druge za doseganje lastnih ciljev.

 

7. Nimajo empatije: niso pripravljeni priznati ali se istovetiti z občutji in potrebami drugih.

 

8. Zavidajo drugim oziroma so prepričani, da drugi zavidajo njim.

 

9. Izražajo arogantno, ošabno vedenje ali stališča.

Zdravljenje osebnostnih motenj poteka psihoterapevtsko v obliki individualnih, partnerskih, družinskih in skupinskih terapiji. Po potrebi je potrebno farmakološko zdravljenje. Pri nekaterih oblikah se svetuje tudi hospitalno zdravljenje na psihoterapevtskih oddelkih. Za več informacij se obrnite na naše strokovnjake.

 

SKUPINA A: PARANOIDNA, SHIZOIDNA IN SHIZOTIPSKA OSEBNOSTNA MOTNJA

 

SKUPINA C: IZOGIBAJOČA, ODVISNOSTNA IN OBSESIVNO-KOMPULZIVNA OSEBNOSTNA MOTNJA