Bistvene sestavine odraslega intimnega odnosa
Za odrasel partnerski odnos so značilne tri sestavine, in sicer spolna privlačnost, navezanost ter starševstvo, ki morajo biti izpolnjene, da je partnerstvo zadovoljujoče in trajno. Vse so enako pomembne, a imajo vsaka svoj čas, ko so izrazitejše oz. v odnosu pomembnejše: na začetku je najizrazitejša spolna privlačnost, po približno dveh letih se razvije navezanost in šele potem par začuti, da je zrel za starševstvo. V trajnih zvezah odstopi spolnost oz. privlačnost mesto navezanosti.
Kljub temu da smo ljudje spolna bitja in nam je pri partnerju pomembna tudi privlačnost – predvsem moškim je pomemben videz – pa so raziskave celo pri njih potrdile, da ljudje v intimnih odnosih iščemo predvsem sprejetost, torej koga, ki nas bo sprejel. Raziskave o tem, katere značilnosti žensk privlačijo moške, so pokazale, da ti poleg privlačne zunanjosti na obrazih žensk iščejo nekaj, kar obeta, da bodo sprejeti, kar pomeni, da tako moški kot ženske iščemo osebo, ki nas bo sprejela in ji bomo pripadali ter se ob njej zato počutili varne.
Začne se seveda s spolno privlačnostjo in ta je pri moških veliko bolj odločujoča kot pri ženskah. Moški so izrazito vizualni tipi, kar pomeni, da jim mora biti ženska všeč, sicer ne bo mogla biti nikoli več kot prijateljica, medtem ko za ženske to ne velja: četudi jim moški na začetku morda fizično ne bo privlačen, bo – ko se bo nanj navezala, ko bo torej ustvarila z njim čustveno vez – lahko začutila tudi privlačnost, če je seveda ne bo ravno odbijal. Spolna dinamika prevladuje v prvi fazi intimnega odnosa, torej zaljubljenosti, kasneje pa prihaja v ospredje navezanost, če partnerja uspeta preseči čeri, ki nastanejo, ko zaljubljenost mine. Znaki navezanosti – da iščeš v stiski oporo in jo tudi nudiš – se vzpostavijo po približno dveh letih intimnega razmerja, ko se partnerja v odnosu počutita toliko varna, da si upata tvegati in postati ranljiva drug ob drugem (izražati svoje šibke točke v varnem odnosu). Vsi imamo potrebo po navezanosti: po tem, da je oseba, na katero se navežemo, stalno prisotna, čustveno dostopna in odzivna ter nam naklonjena, tako da nam olajša stisko. Glede na to je razumljivo, da je navezanost ena najpomembnejših komponent tudi v odraslih intimnih razmerjih, saj so taki odnosi varni. To prispeva k ohranjanju našega duševnega in fizičnega zdravja, izguba le-teh pa ga slabša.
Šele ko se v odnosu počutimo varne, se rodi želja po otrocih oz. tem, da postanemo starši, čeprav k tej odločitvi botrujejo tudi drugi dejavniki. Starševstvo partnerja dodatno poveže, saj ju združi v odgovornosti za rast in razvoj novega človeškega bitja, in okrepi pripadnost. Hkrati je to nova priložnost, da spoznavata sama sebe in drug drugega ter se soočata z vsebinami, ki se ob tej novi izkušnji rojevajo tudi v njunem odnosu, ki ga bosta zato lahko poglabljala in se še bolj povezala, če se za to odločita. Lahko pa postane starševstvo vir nesoglasij, razprtij in razhajanj, če partnerja ne razumeta svoje nove vloge kot možnost, da se srečata z izkušnjami s svojimi starši ter se na podlagi tega odločita, da bosta otrokom in drug drugemu ter končno sebi dala priložnost za drugačne odnose in nove vzorce navezanosti.
