Kako pomagati, ko je nekoga stalno strah bolezni?
Vsak se boji bolezni in včasih občuti skrb za lastno zdravje. Nekatere pa ta strah in bojazen spremlja vsak dan in je prisotna v vsaki misli. Ko oseba zaradi teh misli, strahov in bojazni spremeni svoje delovanje in vsakodnevne dejavnosti, je čas, da ji pristopimo in pomagamo.
Hipohondrija je duševna motnja, ko oseba čuti skrb in resničen strah pred boleznijo in močno tesnobo kljub pozitivnim zdravniškim izvidom. Zaskrbljenost izvira iz napačne interpretacije telesnih simptomov. Strah, ki se običajno obvladljiv (saj smo vsi bolj ali manj zaskrbljeni za svoje zdravje) postane za osebe s hipohondrijo vir kroničnega stresa, ki zdravstveno stanje še poslabšuje.
Motnja se običajno razvija dlje časa. Začne se s pretiranim zanimanjem za medicino (ne zgolj s prebiranjem strokovne literature, ampak tudi zasvojenost z nadaljevankami s to vsebino), katero se ob povečani senzitivnosti osebe, spremeni v iskanje simptomov bolezni v lastnem telesu. Poleg tega, da si osebe pripisujejo simptome, ki jih prepoznajo nekje drugje (knjige, nadaljevanke), pa tudi za vsako lastno telesno spremembo in senzacijo iščejo medicinsko diagnozo. To si sprva postavijo kar sami, pri zdravniku pa iščejo le potrditev lastne ugotovitve. Pozitiven zdravniški izid, jih ne umiri, zato pogosto iščejo drugo mnenje, menjajo izbranega zdravnika in iščejo nove simptome, ki bi jim potrdili njihov strah.
To vedenje pa zmanjšuje njihovo funkcionalnost. V odnosih doživljajo, da niso razumljeni ali so celo zasmehovani, zato se postopoma socialno izolirajo. V službi so pogosto odsotni. Zaradi tega se hipohondriji lahko pridružijo tudi druge motnje kot so depresija ali tesnobna motnja.
Pri razumevanju hipohondrije se moramo zavedati, da je bolečina, ki jo čuti oseba, resnična, njena interpretacija pa je tista, ki je napačna oziroma popačena. Simptome bolezni vsi doživljamo, saj imamo vsi občasno glavobole, dvigne se nam srčni utrip, doživimo hiperventilacijo, opazimo spremembe na koži in podobno. Običajno si te simptome razložimo kot prehodne in jih ne posvečamo pretirane pozornosti, s čemer tudi svojemu telesu pomagamo, da hitreje vzpostavi ravnovesje. Oseba s tesnobnim strahom pred boleznijo pa nehote hipoma te spremembe v telesu poveže z boleznijo, stres v telesu se poveča zaradi česar oseba simptome doživi še intenzivneje in vztrajajo dlje časa.
Osebi, ki se znajde v začaranem krogu skrbi za lastno zdravje lahko pomagamo s pogovorom, v katerem izražamo razumevanje, sočutje in potrpežljivost. Zdravljenje hipohondrije je dolgotrajen proces, ki zahteva razumevanje osebne stiske osebe, ki se s to motnjo spopada. Ti posamezniki so pri nenehnem iskanju razlage za simptome, ki jih doživljajo kot znak bolezni, podvrženi nenehni izpostavljenosti, osramočenosti in ponižanju. Po mučnem iskanju razlogov za svoje počutje pa sčasoma poiščejo tudi pomoč psihoterapevta.
V praksi zaznavam, da je za uspešno soočanje s to motnjo potrebno v psihoterapiji razrešiti dve osnovni psihični težavi. Prvo je preoblikovanje miselnega procesa, zaradi katerega oseba povezuje telesne simptome z boleznijo. Oseba se mora naučiti, da spremembam v telesu daje drugačen pomen. Drugo pa je soočanje z virom tesnobe in strahu, ki ni le v bolezni, ampak je praviloma zadaj še globlji psihični zaplet, ki izvira iz trenutnih ali preteklih odnosov. Ko je posameznik sposoben nadzorovati svoje misli in ko postane zopet funkcionalen v odnosih, doživi da je njegovo stanje obvladljivo in pridobi izkušnjo, kako s to povečano senzitivnostjo do svojega telesa funkcionalno upravljati svoje življenje.
Začnimo že danes bolje skrbeti za svoje zdravje. Prvi korak je lahko ZAOBLJUBA, s katero si obljubite, da boste bolje skrbeli zase in za svoje odnose ali pa PISANJE OSEBNE ZGODBE, s katero boste drugim in sebi lahko pokazali, da v skrbeh nismo sami.
