“To ni res.” – Ko izvemo, da smo izgubili ljubljeno osebo

Ko ob prejetju sporočila o smrti ljubljene osebe prvi naval groze in stiske mine, pride obdobje zanikanja in šoka. Naše dojemanje preprosto ne premore sprejeti dejstva, da osebe, s katero smo se še pred kratkim pogovarjali in objema oziroma dotika katere se še živo spomnimo, ni več.

Prva reakcija našega telesa ob soočanju s smrtjo ljubljene osebe je zanikanje. To je obrambni mehanizem, ki pomaga, da se žalujoča oseba postopoma sooča z izgubo. Žalujoči/a takrat bolj ali manj intenzivno doživlja, da se to preprosto ne dogaja njemu/njej. Na zunaj se lahko celo zdi, da ta oseba ni prizadeta zaradi smrti, vendar ni tako. Pogosto je prav v primerih, ko je smrt nenadna in nepričakovana in ko je zaradi tega prizadetost intenzivna, faza zanikanja lahko zelo dolga.

Ni prave in ni napačne reakcije ob novici o smrti. Vsak od nas se na tak stres odziva na svojstven način. Zato ni nič narobe, če se takrat zaposlimo. Nič ni narobe, če hočemo biti sami. Nič ni narobe, če se preprosto obsedimo in otopimo. Nič ni narobe, če gremo na dolg sprehod, v trgovino, na sprehod. Reakcije ob izgubi ne moremo predvideti in zato takrat lahko tudi sami sebe presenetimo s svojimi mislimi in vedenjem.

V tej fazi žalovanja, ko se niti ne zavedamo, da je izguba resnična, pa moramo urejati tudi vse potrebno za pogrebno slovesnost. Obvestiti moramo vse, ki so osebo poznale. Moramo opravičiti izostanek iz službe. Vse to so trenutki, ki nam bolečino še dodatno zbudijo. Ob vsakem takem dejanju, pridemo vem iz zanikanja in se za kratek trenutek zavemo, da se to res dogaja. Vendar neposredno po izgubi so sorodniki praviloma tako zaposleni z urejanjem pogreba, da se niti ne uspejo ustaviti in resnično soočanje z izgubo se začne nekoliko kasneje.

V fazi zanikanja se žalujoči pogosto srečujejo z občutkom, da ne žalujejo prav. Če so v svojih čustvih premalo ekspresivni, lahko občutijo, da jih okolica obsoja oziroma, da si to lahko drugi razlagajo kot slab odnos žalujočega s pokojno/im. Če pa je čustvovanje zelo močno, pa imajo žalujoči lahko občutek, da so prenaporni. Ni pravega načina žalovanja in žalujoči tudi v svoji čustveni stiski nima pravega vpogleda v doživljanje drugih ljudi, zato je v tem času pomembno, da se uspejo obrniti v sebe in ne glede na okolico čim bolj v skladu z lastnim doživljanjem prebrodijo to fazo žalovanja.

In kako preživeti pogreb?

Pogreb je obred za žalujoče, zato je pomembno, da ta obred vsak žalujoči izkoristi za svoje osebno slovo od pokojne/ga. S pogrebom doživimo simbolno zaključevanje nekega življenja, zato je pomembno, da se v žalosti zaradi lastne izgube uspemo veseliti za življenje pokojne/ga. Temelj vsakega slovesa je ohranjati povezavo preko spominov. Človeško bitje težko doume dokončnost, zato žalujočim pomaga, če uspejo v sebi oblikovati pristen občutek odnosa. Pomaga, če lahko pogojeno/ega ohranjate v spominih, če ohranjate njihove vrednote, če na nek način nadaljujete njihovo delo.

Ko oseba odide, se njihova vrednost ohranja v vsakemu, ki ohranja njen/njegov spomin.