“Zakaj? Kdo je kriv?” – Ko se zavemo, da ljubljene osebe ni več
Profesor in avtor Jerry Sittser je v svoji knjigi A Grace Disguised: How the Soul Grows through Loss zapisal: Prva smrt se zgodi nam, druga smrt pa se zgodi v nas, ko ne moremo pustiti krivde, obupa in obžalovanja za seboj. Takrat nekaj v nas umre, namesto, da bi iz izkušnje izgube v nas zraslo nekaj novega.
Ko se z vsem svojim bitjem zavemo, da ljubljene osebe ni več, poskušamo bolečino omiliti s tem, da iščemo smisel v smrti ali pa v tem, da poiščemo krivdo oziroma načine, kako bi lahko to težko in bolečo izkušnjo preprečili.
V iskanju smisla smrti in krivde se žalujoči zatekajo v dva doživljanja:
1. »Smrt bi lahko preprečili.«
2. »V času, ki sem ga imel s pokojnim, bi lahko bil boljši…«
Misel, da bi smrt lahko preprečili, nam daje občutek kontrole. Če je bila oseba bolna, potem lahko doživljamo, da bi lahko naredili kaj več v procesu zdravljenja. Če bi opazili spremembe, bi lahko prej ukrepali. Če bi bili dovolj vztrajni, bi zdravniki ravnali drugače in bolj skrbno. Mogoče imamo občutek, da bi drugi lahko preprečili smrt. Takrat je žalovanje še toliko težje, saj se zaradi jeze in krivice, ki jo doživljamo, nikoli ne moremo zares posloviti. Če pa je bila smrt nenadna in posledica nesreče, doživljamo, da bi s svojimi odločitvami pred nesrečo lahko preprečili, da bi se nesreča zgodila. V sebi lahko preigravamo tisoč scenarijev, kako bi se tisti dan odvil, če ne bi…
Druga misel, ki nas lahko zaposluje v tej fazi žalovanja pa je, da bi morali biti do pokojne osebe boljši, da bi ji morali povedati, da nam veliko pomeni, da jo imamo radi, da je pomembna za nas. Vse neizrečene besede in opravičila ostanejo v nas. Če bi imeli še eno možnost, bi vse naredili drugače…
Krivda in jeza nas zaposlujejo in ohranjajo v procesu žalovanja. Kako se z njima soočati in kako ju predelati?
1. Priznajte si svoje občutke, delite jih s svojimi bližnjimi, zapišite jih.
2. Če ste jezni nase, ker niste preprečili smrti, spregovorite o tem, kaj bi lahko naredili. Ko boste o tem z nekom spregovorili, bo krivda izgubljala moč. Opravičite se sami sebi, odpustite si.
3. Če ste jezni na druge, ki niso preprečili smrti, preusmerite pozornost na vaš odnos s pogojnim. Ničesar ne morete spremeniti in čeprav se je zgodila krivica, nobeno dejanje je ne more popraviti. Vse kar je ostalo ste vi in vaš odnos s pokojnim.
4. Če ste jezni na pokojnega, ga poskušajte sprejeti z vsemi njegovimi življenjskimi odločitvami. Naredil je najbolje, kar je znal. Čeprav odločitve mogoče niso bile vedno prave, so bile njegove in sprejetje le teh vam bo pomagalo, da jeza ne bo obvladovala našega življenja. Izkušnja izgube pa vam bo dala možnost, da naredite drugače, da se rodi nekaj novega.
5. Če čutite obžalovanje in krivdo zaradi vašega odnosa s pokojnim, spregovorite o tem, kako bi odnos lahko bil drugačen. Ubesedite, kakšen odnos si želite. Bodite sočutni tudi do sebe, saj se bili vi le en del odnosa in ga niste mogli v celoti obvladovati. Svoj del odgovornosti lahko prevzamete na način, da se še naprej trudite za odnose. Del odgovornosti za slab odnos pa pustite, da odide s pokojnim.
6. Za vse neizrečene besede nikoli ni prepozno: zapišite jih, povejte jih na glas, recite jih osebi, ki je še vedno ob vas!
7. Nič ni narobe z vami, če poiščete strokovno pomoč ali podporno skupine za žalujoče, kjer boste lahko ubesedili te težke misli krivde in jeze.
Naj zopet povzamem misel Jerrya Sittserja: iz krivde se mora roditi nekaj novega. S pokojnim je odšel del nas in nikoli ne boste več isti. Pokojni v nekem delu ostaja z nami in zato imate še vedno možnost v tem odnosu rasti. Naj vam to lahko pomaga, da sprejmete občutke krivde in jeze in začnete znova.
