Razprodaje so lahko nekaj dobrega, ker lahko kupci kupujemo ceneje, kar je z vidika nas kot potrošnika ali uporabnika dobra stvar. Vendar moramo vedeti, da prodajalcem gre predvsem za zaslužek in da so astronomski popusti v nekaterih primerih čisto zavajanje, saj nas prepričajo, da smo nek določen artikel/izdelek kupili precej ugodneje, vendar pogosto temu ni tako. Pred leti se spomnimo enega primera akcije, ko so bili trije izdelki v akciji dražji, kot če bi te tri izdelke kupili posamezno. Trgovci so se smejali, kako ljudje nasedajo napisu akcija.
V današnjem času so vse reklame psihološko dodelane, saj jih sestavljajo psihologi, ki so za to plačani. Ena takih psiholoških potez so že same luči v trgovini, ki ves čas oddajajo svetlobo, kupcu pa odvzamejo občutek za čas. Vse poteze ves čas vabijo kupca, da to stvar, ki jo trgovci ponujajo, res potrebuje. Tukaj so še reklame s televizije, ki človeka dobesedno prepričajo z izdelki, ki jih ne potrebuje in jih tudi kasneje sploh ne uporablja. Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da je človeka treba narediti odvisnega, saj se takrat lahko z njim manipulira in se mu tako karkoli proda. Pomembno je, da ima človek svojo distanco, da ne ravna impulzivno, temveč razumno, da ve, kaj potrebuje in že v naprej ve, kaj išče. Zavedati se moramo, da prevečkrat kupujemo tisto, česar ne potrebujemo.
Prodajalci iščejo vedno nove in nove načine, da bi pritegnili čim več kupcev. Veliko psiholoških trikov prepričevanja v prodaji se nanaša tudi na čutenja otrok. Dinamika čutenj otroka se uporablja v tržni psihologiji, saj imajo otroci moč prepričati starše, da jim kupijo določeno stvar. Drugi načini so še nori popusti, ko se pretirano nabite cene izjemno znižajo in imajo na kupce močan vpliv. Kupci razmišljamo v smeri, da ob takih priložnostih moramo določeno stvar njuno kupiti. Včasih dobimo celo občutek, kot da smo uročeni. Psihološke pomene imajo tudi barve, ki vzbudijo npr. lakoto. Velja opozoriti še na plačilne kartice, ki zameglijo pogled na to, koliko pravzaprav zapravimo. Trgovine pa nam ponujajo še članske kartice, ki nam dajejo občutek radodarnosti in pripadnosti. Včasih je dobro opazovati samega sebe in videti, kaj pravzaprav počnemo, ko začnemo kupovati kot uročeni. To se zgodi še posebej takrat, ko stojimo pred trgovino, ko še sploh ni odprta in se vanjo zaženemo v borbi z ostalimi kupci po želeni izdelek. Dober način pritegnitve kupcev so tudi trgovski centri, saj nam ponujajo druženje, sodelovanje, družinsko povezanost. V bistvu pa nas čustveno popeljejo v povsem drugačen svet, kjer je na milijone dražljajev, ki nas bombardirajo z vseh strani. Tam se nam ni treba ukvarjati s čustvi in čutenji, saj nam vse tiste težke stvari pomagajo zbežati pred realnostjo.
Človek v svojem bistvu točno ve, kaj so njegove vrednote, kaj je vredno in zakaj živi. Srečati se s svojo notranjostjo in s svojo ranljivostjo je boleče in težko, zato je lažje tavati nekje na površini in si lajšati bolečino z raznoraznimi zadevami, kot so v našem primeru kompulzivni (prisilni, nenadzorovani) nakupi. V tistem trenutku kupci čutimo ugodje in zadovoljitev, ki pa je kratka in začasna. Pomeni beg pred težkimi občutji. Vse te odvečne stvari, ki jih človek kupi, večinoma kažejo na željo, da ga drugi opazijo in da bo končno zaželen, viden. To pove, kako globoko smo ranjeni v svoji notranjosti, da moramo dejansko sebe dati na nivo predmeta, da ga drugi opazijo. Za opaženost nekateri ljudje počnejo nore stvari, na primer vzamejo kredit in kupijo drage stvari, da so vsaj malo opaženi. Za tem je kopica neizjokanih solz in žalosti. Če smo v odnosu in drug drugega spoštujemo ter cenimo, vsega tega kar je odvečno, ne potrebujemo.
Pomembno je, da se posameznik, ki se znajde v tej situaciji, začne zavedati, čemu služi kompulzivno nakupovanje, katere stiske se s tem blažijo in komu se hočemo dokazati s svojimi novimi sto pari čevljev, če karikirano povemo. Vprašati se moramo, ali se lahko v tistem trenutku ustavimo in kaj se z nami dogaja. Ali se lahko takrat zavemo sebe in situacije, v kateri se znajdemo? Ali se lahko takrat umirimo? Ali se lahko pogovarjamo s svojim partnerjem, starši, prijatelji? Ali nas ljudje cenijo takšne, kot smo? Zasvojenosti je veliko in da, zasvojeni smo lahko tudi od nakupovanja ali kopičenja stvari.
Kaj pa otroci? Ali jim kupiti vse, kar si zaželijo? Če se starš na otroka odziva in mu je otrok v oporo, se z otrokom lahko hitro pogovori o tem, kaj se kupi in kaj ne. Otrok za svoj zdrav razvoj ne potrebuje veliko igrač, ampak starša, ki se bo z njim ukvarjal, ga spodbujal. Za otroka ni lepšega, kot če družina skupaj nekaj dela, ustvarja. Mlajši otroci uživajo, če lahko staršem pri nečem pomagajo. V primeru da kuhate, otrok hoče početi enako. Seveda je pri najstnikih malo drugače, saj se ti v večini upirajo in prepirajo, od staršev želijo, da vse njihove provokacije zdržijo in se z njimi umirjeno pogajajo in jih ne zmerjajo. To velja tudi pri nakupih. Najstnik po navadi dela točno tisto, česar si znotraj sebe ne želi. Želi pa, da ga starši obvarujejo in prepričajo drugače, kar pa seveda za njih z vsem sočutjem ni lahka naloga. Največjo uslugo jim naredijo s tem, da vztrajajo na umirjen način. Če ni denarja za stvari, ki si jih otrok želi, se to otroku pove na njemu primeren in sočuten način, saj otroci hitro razumejo te zadeve in jih sprejmejo.
Vse zgoraj napisano ne pomeni, da ne smemo biti urejeni in lepo oblečeni. Če smo lepo oblečeni in urejeni, pomeni, da se spoštujemo in tako nas bodo spoštovali tudi drugi. Tudi otroci si želijo, da so njihovi starši lepo in dostojno oblečeni. Se pravi, da starš gre urejen v šolo, da otroka ne rabi biti sram pred sošolci. V današnjem času to pomeni, da mama ne pride po otroka pomanjkljivo oz. nedostojno oblečena, saj s tem otrok doživi sram. Če spoštujemo sebe in okolico, točno vemo, kje so meje nakupovanja, meje tistega, kar potrebujemo in česar ne. V svoji globini točno vemo, kaj je prav. Odnos in pogovor je tisti, ki nam pomaga ozavestiti in preskočiti še tako velike ovire ali na kratko odnos odrešuje.
Začnite znova – naredite zaobljubo, delite svojo zgodbo.