26 ljudi je naredilo zaobljubo.
13 ljudi deli svojo zgodbo.

Kako umirimo otroka

umirjanje

Umiriti otroka je za starše ena najtežjih in najzahtevnejših, a hkrati njihovih najpomembnejših nalog, saj potrebuje otrok za zdravo in funkcionalno življenje učinkovit regulacijski sistem, mehanizem, ki mu bo omogočal, da se bo hitro, predvsem pa na zdrav način umirjal. Življenjskemu stresu se ne moremo izogniti in merilo, koliko je naš sistem za umirjanje delujoč, ni to, ali se neprijetnim čustvom lahko izognemo, ampak kako hitro smo se sposobni vrniti v stanje pred stresom. Izogniti se čutenjem bi pomenilo, da jih ne želimo čutiti in jih potiskamo v nezavedno, kar dolgoročno ne prinaša ne zadovoljstva ne uspeha, ne duševnega, celo telesnega zdravja ne. Zato moramo starši otroke naučiti, kako naj ravnajo s čutenji.

 

Prvi korak, ko otrok doživlja stisko, je, da ga začutimo. Začutiti moramo, kaj se v njem dogaja, je žalosten, jezen, ga je strah ali pa ga preplavlja sram, in se zavedati, da sam tega ne zmore umiriti, zato ga moramo spremljati, vedeti, kaj se z njim in okoli njega dogaja, ter zanj poskrbeti. Če ne vemo, kaj se je zgodilo, ker nismo bili tedaj z njim, ga povprašamo ali poizvemo v vrtcu, šoli, če pa smo bili ob njem, mu moramo pomagati. Ne smemo ga pustiti samega, misleč, da bo minilo, ni nič hudega, „do poroke bo pozabljeno“, saj tako težke naloge ne zmore sam, in sicer preprosto zato, ker njegovi možgani še niso tako urejeni, da bi to zmogli. Povezave med čustvenimi in centri za umirjanje se namreč vzpostavljajo izključno v odnosu s starši oz. na podlagi izkušenj, v katerih so doživeli, da jih je odrasla oseba umirila. Večkrat ko bomo to izkušnjo ponovili, bolj si jo bodo možgani zapomnili, in otrok bo imel orodje, s katerim se bo kasneje v življenju lahko umirjal. Če smo ga potolažili kot otroka, bo vedel, da kadar je žalosten, dobi tolažbo v odnosu s sočutno in z razumevajočo osebo, in bo to tudi iskal, znal bo s sabo potrpežljivo ravnati, kot se je tega naučil v odnosu z nami. Nesočutnim osebam se bo izogibal, kar bo pomenilo, da smo ga naučili tudi sprejemati dobre odločitve.

 

Nato poslušamo brez obsojanja, sprašujemo, kaj se je zgodilo, in tolažimo. Lahko tudi zrcalimo, ponovimo za njim, kar nam je povedal, da bo vedel, da ga poslušamo. Pri tem je pomemben naš telesni položaj, najbolj je učinkovito, če pokleknemo in so naše oči pod ravnijo njegovih, ga objamemo ter govorimo z nežnim in s sočutnim glasom, z razumevajočim izrazom na obrazu, in sicer tudi kadar naredi kaj narobe, saj je vedenje največkrat izraz stiske. Šele ko bo prejel razumevanje in sočutje, bo pripravljen na učenje, kaj je prav in kaj ne.

 

Pri tem ne pridigamo in kritiziramo, ne govorimo preveč, ker otrok sliši samo prvi in morda drugi stavek, potem nas ne sliši več, saj v reaktivnem stanju ni sposoben poslušati oz. se učiti. Ne razlagamo, ker je otrok v stanju dezintegracije, njegova leva polovica, odgovorna za razum, ne deluje in ne sodeluje z desno, odgovorno za procesiranje čustev, ki je dejavna in to še preveč v takšnem stanju; enako niso povezani čustveni možgani s tistimi, ki so odgovorni za zavedanje. Šele ko se popolnoma umiri (in smo umirjeni tudi mi!), je pripravljen na učenje.

 

Tedaj je važno, da govorimo v kratkih stavkih ter dajemo kratka in jasna pojasnila. Ne bo poslušal dolgih razlag, kako je to, kar je storil, lahko za njegovo kasnejše življenje usodno. Povabimo ga, da pove, kaj misli, kako se je počutil prijatelj, ko ga je udaril ali mu vzel igračo, saj ga želimo naučiti empatije, in kako bi bilo bolje, da bi ravnal drugič, s čimer ga učimo sprejemati boljše odločitve. Vprašajmo ga, kaj lahko naredi, da popravi škodo: se bo opravičil ali pa morda pomagal znova narediti, kar je razdejal.

 

Preden se lotimo umirjanja otroka, se moramo umiriti mi, kar je včasih zelo težka naloga tudi za nas (torej lahko razumemo, da je zanj še bolj!). Že samo zavedanje, da si sam ne more pomagati in tega ne dela nalašč, ker nas ne mara ali nam namenoma želi nagajati, prepolovi našo jezo, žalost ali razočaranje. Opraviti pa moramo še z drugo polovico, ki pa ima vsekakor več opraviti z nami kot s tistim, kar je storil otrok. Da bi se umirili, se moramo vprašati, kaj se dogaja v nas. Če bomo znali ravnati s svojimi čutenji, bomo tega lahko naučili tudi otroka, sicer se bo od nas naučil vpiti, noreti, žaliti, morda celo udariti … Morda smo utrujeni, jezni na šefa, morda smo pred kratkim izgubili ljubljeno osebo in je v nas še veliko žalosti … in za vse to bomo morali poskrbeti, da se bomo lahko zdravo odzivali na otrokove potrebe. Da, gre za potrebo in nikakor razvajenost, kajti razvajamo ga, kadar mu dajemo, kar hoče, z umirjanjem pa mu dajemo, kar potrebuje. Seveda si lahko odpustimo, če se nam kdaj zgodi, da se ne odzovemo, kot bi si želeli, če pa se nam to dogaja redno, bomo morali poiskati pomoč, ker bomo sicer otroku škodovali. Otrok namreč nima obrambnih mehanizmov, ki bi ga pred tem branili, in njegovi možgani si bodo zapomnili natanko to, kar mu v besu o njem povemo, to pa bo njegova samopodoba.

 

Primarni namen vzgoje ni več kaznovanje, ampak učenje. Otroka želimo naučiti, da se bo v življenju pravilno odločal, bo postal empatičen in se zmogel umiriti, kadar bo doživljal težka čutenja. Zelo pomembno je vedeti, da ob umanjkanju učinkovitega regulacijskega sistema poseže po nezdravih načinih1, saj se nekako mora umiriti: velikokrat čutenja potisne v nezavedno, ker z njimi ne more zdržati, tako pa izgublja pomembne dele sebe in stik s sabo, kar pa dolgoročno nikakor ni zdravo, saj bo doživljal praznino. Ta pa vsekakor kliče po tem, da jo napolnimo, in današnji svet daje za to veliko možnosti: televizija, telefon in računalnik, hrana,  šport, v katerem izčrpavamo svoje telo, da nas oddalji od tega, kar čutimo v njem, alkohol, mamila … In ker prinašajo dopamin, t. i. hormon sreče, ki ga naši možgani nujno potrebujejo, če naj bi doživljali v življenju tudi zadovoljstvo, se ga bomo oprijeli, saj se naši možgani niso naučili, da si ga lahko pridobijo na bolj zdrav način: z osrečujočo povezanostjo z bližnjimi ter delom in ustvarjalnostjo, ki nas izpolnjujeta.

 

Želite že danes narediti  nov korak v medosebnih odnosih. Zapišite SVOJO ZGODBO ali naredite ZAOBLJUBO.

 

 

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo