Zgodila se mi je krivica, ostal sem brez dela!

Ostati brez dela je kot ostati brez rok, saj je v tej situaciji ogromno nemoči in brezupa. Človek zapade v šok in ne vidi svetle točke v življenju. V teh primerih se posameznik sprašuje, kako bo preživel družino in kako sploh lahko preživi. Če so tukaj še krediti, je to dodatna obremenitev posameznika in celotne družine. Ujetost, v kateri se človek znajde je boleča. V  tem primeru boli celo telo in drgeta vsaka mišica, saj se pojavijo katastrofalna pričakovanja preživetja na splošno. Strah je tisti, ki človeka preplavi in ga dobesedno zamrzne ter mu odvzame moč razmišljanja pozitivno in perspektivno. Posameznik v tej brezizhodni situaciji izgubi voljo do aktivnosti in voljo do življenja. Če je posameznik bil v nekem določenem poklicu veliko let, je to za njega bila njegova identiteta, ki je izgubljena. Se pravi, če je nekdo bil npr. športnik se je vse vrtelo okrog tega, to je bila njegova identiteta in njegov simbolni svet, ki pa je lahko čez noč izgubljen.

Po začetnem šoku, ko se vse nekako umiri, se človek lahko začne zapirati v sebe in v sebi premlevati, česa je kriv, da je izgubil službo. V krivdi se človek lahko čisto izgubi, zato najde v sebi raznorazne izgovore zakaj je kriv, da se mu je to zgodilo, ker v današjem času nekateri delodajalci situacijo, v kateri smo s pridom izkoriščajo sebi v prid in čoveku, ki je vsaj malo dovzeten za krivdo ni težava le te naprtiti to velja še posebej za moške, ki imajo večji občutek za krivdo. Takšno življenje je zelo zahtevno, saj ti razmišljanje o tem zavzame veliko časa in človek, ki živi v globoki krivdi sploh ne vidi več realno situacijo ampak se vrti znotraj te krivde, lahko tudi več let. Sprašuje se, kaj vse bi lahko spremenil, kaj bi še lahko naredil, da se neka situacija ne bi zgodila, krivi se tudi za stvari za katere sploh ni bil odgovoren, krivda ti dobesedno vzame kvalitetno življenje in ga zapolni s nenehnim samoobtoževanjem in brezizhodnostjo.

Začne se spraševanje smisla, čemu sploh živim, ker človek brez dela in ovrednotenja ter cilja, je človek brez dostojanstva, ki ja pa je osnova za dostojno preživetje. Ljudje v teh primerih hitro zapademo v brezup in otožnost ter brezciljnemu tavanju. Sama izguba identitete pomeni čisto zmedo v razumu, čustvovanju in odnosih. Tako zamrznjen človek je labilen in občutljiv na okolico zaradi te situacije, v kateri se posameznik znajde lahko pride do resnih prepirov in obtoževanj znotraj družine, ko eden zakonec drugemu očita. Lahko pride tudi do izražanj notranjih občutkov na neprimerne načine se pravi tisti, ki je izgubil identiteto lahko odreagira zelo razdražljivo, s tem kaže koliko nemira nosi znotraj sebe.

Zato je pomembno, da posameznik najde novo identiteto se pravi nove cilje v življenju in novo perspektivo, seveda pa je to v večini primerov vse prej kot lahko. Če ima posameznik eno varno okolje kjer lahko skupaj z bjižnimi drugimi ponovno vspostavi svojo lastno vrednost in občutek koristnosti, hitro pride iz krize. To zgleda tako, da mu partner, če ga ima stoji ob strani, ga ne zmerja in ne krivi, ampak ga usmerja in mu jemlje krivdo. Večja je ranljivost v odnosu lažje partnerja gresta skozi obdobje, kot je izguba dela. V primeru, da ima nekdo podporo bljižnih lahko zopet najde svoj smisel življenja.

Težava v družini nastane, če se tega občutka ne razreši znotraj partnerskega podsistema in se o teh stvareh sploh ne govori. V tem primeru, se ti občutki lahko prenesejo na otroški podsistem in otroci svoj nemir hitro začnejo izražati na raznih drugih mestih, kot so šola in ostale družbene vljučenosti. Znotraj tega se lahko dogajajo tudi različne manipulacije celotne družine, ki pomenijo grožnje »boste že videli, kako bo če ne boste …« ali še huje grožnje s smrtjo enega od staršev. To za otoke pomeni preplavo strahu in katasatrofalnih pričakovanj. S tem pa tudi veliko krivde, ki jo lahko nosijo. Ob izgubi dela otroka odrešimo krivde in strahu tako, da mu pojasnimo situacijo in mu povemo, da sedaj ni konec sveta, ampak je ena nova pot. Povemo mu tudi to, da finančno ne bo šlo več kot prej, v smislu da ne bo mogel imeti vsega kot je imel prej in da to ne pomeni, da ga imate manj radi.

Sigurno situacija ob izgubi ni lahka ampak ali lahko mi znotraj tega najdemo, neki novi smisel življenja in nove cilje. Kot vemo situacija v državi ni najboljša, ampak, ali lahko vseeno živimo dostojno vredno življenje in imamo cilje ter ne obupamo, ampak se borimo?

In še več: » Ali nam lahko kdo stoji ob strani, nas podpira in nam daje novega upanja, nove motivacije za prihodnost in nas tudi ob tem, da nimamo dela in smo izgubili identiteto spoštuje, nam daje vrednost in nas ne zaničuje, saj to so bolečine, ki so neznosne?«

Lahko gremo tudi družbeno preko tega in se podpiramo ter bodrimo drug drugega v situaciji, v kateri smo. Ali se samo naslajamo in si rečemo še dobro, da imam jaz službo ter nam je vseeno za ostale. Če pogledamo situacijo taborišč, preživeli so jih ljudje, ki so imeli cilje, kaj bojo še naredili v svojem življenju in preživeli so ljudje, ki so se povezovali v skupnosti in znotraj skupnosti našli motivacijo za življenje.

Ljudje smo bitja odnosov in če skupaj nosimo določeno težo, je veliko lažja kot če jo nosi posamznik sam.

Odnos je tisti, ki človeku pomaga in ga potegne iz brezupne situacije, zato smo mi tisti, ki si lahko en drugemu pomagamo.

Prvi korak na poti soočanja z izgubo službo je lahko, da SPREGOVORITE o svojih izkušnji. Svojo zgodbo lahko delite.

Lahko pa že danes ZAČNETE ZNOVA in si z zaobljubo obljubite, da boste skrbeli zase, za bližnje in za odnose.