28 ljudi je naredilo zaobljubo.
14 ljudi deli svojo zgodbo.

Zakaj samo misliti pozitivno ni dovolj

woman

Danes je moderno uživati, zato seveda nikakor ni moderno trpeti. A vendar kljub temu veliko in pravzaprav vse več ljudi neizmerno in tiho, skrito trpi, ker v poplavi „srečnih“ ljudi ne najdejo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, kako jim je, ne da bi tvegali zavrnitev. Osnovni bolečini se tako pridruži še bolečina drugačnosti in neprimernosti, ki jih peha v še večjo oddaljenost od ljudi in zato osamljenost, tako pa v še večje trpljenje. Rešitev naj bi bila v tem, da začnemo misliti pozitivno. Zakaj se to pri večini ne obnese?

 

Tako imenovana pozitivna psihologija nas uči, da je treba samo pozitivno misliti in bo vse drugače. Nič narobe s pozitivno psihologijo, ki v nekaterih primerih ali pri nekaterih ljudeh učinkuje, zlasti tistih, ki ali niso utrpeli hujših ran ali pa ne čutijo tolikšne odgovornosti do sebe in svojega telesa, še posebej pa do otrok, če jih imajo; vse čustvene vsebine, ki se jih ne zavedamo, se namreč nepreklicno prenesejo nanje. V telesu so shranjene vse bolečine, ki smo jih doživeli, ko naši možgani še niso bili toliko zreli, da bi jih lahko predelali in osmislili, saj nam pri tem ni nihče pomagal, so si jih pa zapomnili. Ob podobnem dogodku v kasnejšem življenju, ki lahko samo bledo spominja na izvorno travmo, se telesni spomin zbudi, kar čutimo npr. kot močno razbijanje srca, tresenje rok, potenje, dušenje itn. Gre torej za fiziološki pojav, ko nam naši možgani prek živčevja, ki je razpredeno po celem telesu, pošiljajo informacijo, da se prebuja nekaj neprijetnega iz preteklosti, česar še nismo predelali in nas še vedno vznemirja.

 

Nihče seveda ne zagovarja tega, da bi morali ljudje nenehno brezplodno premlevati svoje težave in ne nehati. Vendar samo misliti pozitivno ni dovolj in če mislimo, da je dovolj, postane pozitivna psihologija teror, ki ga zganjamo nad sabo, torej nasilje nad sabo, saj prezre telo. Nenehno se priganjamo, da bi morali misliti drugače, pa se nam stare misli in stara čutenja nenehno vračajo. Rečemo, da nas telo prehiti – še preden namreč uspemo vklopiti razum in se prisiliti misliti drugače, se naše telo že odziva. Še toliko si lahko govorimo, da smo pametni, a nič ne pomaga, če tega v vsem svojem bitju ne čutimo. Da bi to, kar je bolečega v nas, pozdravili, moramo doživeti spremembo ne samo na kognitivni ali mišljenjski ravni, ampak tudi čustveni, telesni in vedenjski. Začeti moramo ne samo misliti drugače, ampak tudi čutiti in se vesti drugače ter umiriti telesne senzacije.

 

Da bi to dosegli, moramo spregovoriti ne samo o mislih, ki se rojevajo v nas, da smo npr. nesposobni, nezanimivi, neprivlačni, ampak tudi o tem, kaj pri tem čutimo, npr. žalost, sram, strah, kako se na to odziva naše telo, npr. otrpnemo, čutimo težo po celem telesu, se tresemo …, zato ne upamo med ljudi, se izogibamo stikom z njimi, in to je naše odzivanje na vedenjski ravni. Da bi se v našem življenju zgodila resnična sprememba in bi lahko zaživeli brez posledic travmatičnih dogodkov, se mora zgoditi sprememba na vse teh ravneh. Predrugačiti moramo svoj spomin, to pa lahko storimo le tako, da začnemo o tem govoriti. Šele ko spregovorimo, ko nam kdo pomaga ozavestiti doživljanje na vseh ravneh v povezavi s tem dogodkom in nam da korektivno informacijo, se lahko naš spomin spremeni. Umirijo se čutenja in telesne senzacije, minejo včasih nepojasnjene fizične bolečine, ne doživljamo več vsiljivih slik, opustimo vedenje, ki je bilo nefunkcionalno in z drugačno razlago dogodka doživimo, da je z nami vse v redu, a se je nekje nekoč po krivici v nas zarisala podoba, ki ima z nami bolj malo opraviti. Šele tako zares odpustimo in lahko zaživimo, ne da bi si morali to zapovedovati; telo si oddahne ter umiri in v njem se naselijo drugačna čutenja, saj začnemo sebe doživljati kot ljubezni in spoštovanja vredna bitja.

 

Na novo lahko začemu tudi tako, da delimo svojo zgodbo ali pa z zaobljubo začnemo bolje skrbeti zase in za svoje bližnje.

 

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo