Kako nastane samopodoba
Samozavest je gotovo nekaj, kar vsi iščemo, če nam ni bila dana, saj so zanjo odgovorni predvsem starši – prek genetskega materiala, ki ga prenašajo na svoje potomce, in prek odnosa do otroka. Tisti, ki niso imeli staršev, ki bi se svoje vloge pri oblikovanju otrokove samozavesti zavedali, morajo zanjo trdo delati, ker gre predvsem za občutek o sebi. Zavedajoči se starši pa s svojim pozitivnim odnosom do otroka ne samo neposredno prispevajo k oblikovanju visoke stopnje otrokove samozavesti, ampak spreminjajo celo genetski zapis svojega rodu in ustvarjajo tako boljše možnosti, da bodo imeli njihovi potomci kakovostnejšo genetsko podlago za gradnjo trdne psihične strukture. Na oblikovanje samozavesti pa vsekakor vplivajo tudi druge pomembne osebe v otrokovem življenju: stari starši, vzgojiteljice v vrtcu, učiteljice, trenerji, tudi starejši sestre in bratje, v puberteti pa tudi vrstniki. Otrok namreč verjame, da je tak, kakršnega ga vidijo zlasti pomembne osebe v njegovem življenju.
Samozavest je zavedanje o svojih sposobnosti, znanju in moči ter zaupanje vanje, in to bi lahko poimenovali dobra samopodoba, ta pa vključuje poleg zavedanja svojih prednosti tudi samospoštovanje, ki se rodi kot posledica samozavesti. Vsekakor pa je dobra samopodoba predvsem občutek o sebi – da si dober, ljubezni in spoštovanja vreden človek.
Nešteto vprašanj je povezanih s samozavestjo in samopodobo: zakaj imajo nekateri ljudje dobro, nekateri slabo samopodobo, zakaj nekatere ljudi čutimo kot dobre in vredne, a se oni tako ne doživljajo, in obratno, zakaj se nekateri ljudje previsoko cenijo, zakaj nastane razkorak med tem, kako se vidimo sami in kako nas vidijo drugi …
Odgovor tiči v tem, kaj smo kot otroci doživljali v odnosu s starši; naj se zdi to vedno znova in znova ponavljajoč se refren ali ne, je resničen. O tem, kako doživljamo sebe pa tudi druge, odločajo naši možgani, predvsem njihova desna polovica, v katerih so shranjeni čustveni in miselni zapisi o nas, kakor so nas videli naši starši. Otrok se rodi z mrežo nevronskih celic, povezave med njimi pa se ustvarjajo v odnosih s starši in te bodo določale, kako bo čutil in mislil o sebi in drugih ter kako se bo do sebe in drugih vedel. Preprosto povedano, starši ustvarijo njegovo možgansko zgradbo, ki je pa hkrati tudi njihova; dajo lahko namreč samo tisto, kar imajo sami, zato je vsak njihov čustven odziv, njihovo razmišljanje in vedenje nekaj, kar bodo otroci ponotranjili. Čustvovali, razmišljali in vedli se bodo torej tako kot njihovi starši, zato je izjemno pomembno ne samo to, kar starši otrokom povedo o njih, ampak tudi, kako doživljajo sebe pa tudi druge in svet. Nič torej ne pomaga, če otroku govorijo, da je lep, če pa so do vsake svoje pomanjkljivosti kritični, jim npr. ni všeč, kakšen nos imajo, nenehno govorijo, kako so grdi in s sovraštvom gledajo na svoje telo … Velja seveda tudi obratno: če se imajo starši radi in se spoštujejo, se bo otrok tega naučil od njih.
Mnogo bolj škodljivo in kar zastrupi otrokovo samozavest ter samospoštovanje, pa je kritiziranje, sramotenje, zaničevanje in poniževanje, ki so ga otroci deležni z najrazličnejšimi oblikami zlorabe – čustveno, fizično, spolno … Občutki, ki jih otrok prek tovrstnega ravnanja z njim ponotranji, saj staršem popolnoma verjame, ker so zanj nezmotljivi, postanejo njegova samopodoba – otrok verjame, da tak res je, čeprav oznake, ki mu jih tako vsiljujejo, še zdaleč ne veljajo zanj, ampak so del starševske samopodobe. Ker je torej slaba, bodo prej ali slej z vsemi bolečimi občutki o sebi (da so npr. nesposobni, neumni, grdi, leni – z nečim, kar so oni poslušali od svojih staršev) težko vzdržali, zlasti ko so pod stresom, in dovolj je, da otrok naredi nekaj narobe in že je deležen vseh mogočih oznak. Otrok tega od sebe ne more ločiti, ker nima drugih informacij o sebi, kot so tiste, ki mu jih dajo starši – zanj so prvi, ki bi morali govoriti resnico o njem. Če starši o sebi mislijo slabo, bodo te občutke, s katerimi ne bodo mogli več vzdržati, dali svojim otrokom. To se pravzaprav dogaja nenehno v medčloveških odnosih, tudi med zakoncema, in če se ta iz strahu, da bosta ogrozila zakon, tega vzdržita, bo prej ali slej na vrsti otrok, da jih odložita vanj. Otrok nima izbire in vse to sprejema, ker oditi ne more, a posledica takšnega starševskega ravnanja je otrokova izkrivljena samopodoba. Če ne dobi pohvale, ne bo nikoli mogel verjeti, da je npr. dober, sposoben, inteligenten in lep, zaradi česar bo neskončno trpel. Da bi bolečino omilil, si bo pomagal na različne načine, ki so večinoma nezdravi, in bo kasneje v življenju te iste obrambne mehanizme samo še utrjeval, kar pa bo vodilo v nefunkcionalnost na različnih področjih življenja. Slaba samopodoba je vsekakor podlaga za številne lažje pa tudi hujše oblike duševnih motenj – od tesnobnih motenj, depresije, motenj hranjenja pa vse do samomorilnosti, osebnostnih in psihotičnih motenj.
