Ko od otrok terjamo preveč zaradi nepoznavanja, koliko zmorejo njihovi možgani
Otroški možgani so drugačni. V marsičem, za razumevanje otrokovega vedenja pa je pomembno predvsem to, da vemo, da v njegovih možganih med nekaterimi centri še ni povezav: med levo in desno polovico, zato nam npr. otrok še dolgo potem, ko je že spregovoril, ne bo znal povedati, kaj čuti, ter med centri, odgovornimi za čustva, in tistimi, odgovornimi za umirjanje, zato se otrok ne more umiriti sam. Da bi povezave vzpostavil, mu morajo pomagati starši pa tudi drugi vzgojitelji.
Neverjetno je pravzaprav, koliko vemo danes o tem, katera hrana je dobra za našega otroka, kako poskrbeti zanj, ko ima visoko vročino, katere dejavnosti so primerne za to, da bosta njegov telesni in intelektualni razvoj potekala pravilno, bolj malo ali skoraj nič pa o tem, kako delujejo njegovi možgani. Ker ti določajo, kako bo čustvoval, razmišljal in se vedel, je od njih odvisna tudi kakovost njegovega življenja: koliko bo uspešen, srečen in zdrav ter kako zdrave odnose bo uspel vzpostavljati z ljudmi.
Otroški možgani so po osnovni zgradbi seveda podobni odraslim, a se njihovo delovanje močno razlikuje od delovanja odraslih možganov. Otrok se rodi z mrežo t. i. nevronskih celic, ki pa se morajo med sabo šele povezati in tako povezati številne dele možganov: tako se morajo npr. celice v čustvenem delu možganov povezati s celicami v zgornjih slojih možganov, imenovanih korteks, kjer so centri za umirjanje, kar pomeni, da bo uspel otrok čustva umiriti le, če bodo čustveni možgani povezani s centri za umirjanje (gre za – recimo temu – vertikalno integracijo). Da bi te povezave nastale, morajo otroku pomagati starši. Če se ti ob otrokovem čustvenem izbruhu umirijo, ga stisnejo k sebi, mu nežno prigovarjajo, se bo čez čas ob njih umiril, in pomagali mu bodo, da se bo naučil, kaj storiti ob čustvenem viharju. Možgani si bodo zapomnili, da ko si razburjen, potrebuješ nežnost, razumevanje in umirjenost in razburjenost čez čas mine. Večkrat ko bo to doživel, bolj se bo ta povezava utrdila in otrok bo imel najprimernejše orodje za ravnanje ob razburjenosti. Enako ga bomo naučili, ko bo zaradi hude jeze deležen razumevanja in sprejetosti namesto graje, osamitve ali celo udarcev. To seveda ne pomeni, da bomo neprimerno vedenje dovoljevali, tega bomo seveda ustavljali, a bomo z ustreznim pristopom poskrbeli, da se bo njegova jeza umirila in se bo naučil, kako z njo ravnati; med drugim se bo umirila že samo s tem, da jo bomo naslovili, vprašali po tem, kaj ga je razjezilo, mu dali dovoljenje zanjo. Včasih pa je treba čustvo tudi okrepiti; nekateri otroci se ne znajo veseliti svojih uspehov, morda ne znajo biti ponosni nase, morda si ne upajo izraziti jeze, če jih kdo trpinči – pri vsem tem moramo biti starši otrokom v pomoč, da bi se povezave med centri vzpostavile. In da bi si jih možgani zapomnili, so potrebne številne ponovitve, zato moramo starši s svojim pristopom vztrajati.
Seveda se bo zgodilo tudi nasprotno: če se bomo ob otrokovih čustvenih izbruhih odzvali odklonilno in mu npr. sporočali, da je jeza nesprejemljiva, žalost vredna pomilovanja in sramotenja, strah pa prezira, si bodo njegovi možgani zapomnili, da je nesprejemljiv, kadar je jezen, da ga mora biti sram, če je žalosten, da je vreden prezira, če ga je strah. Povezave med čustvenimi deli in centri za umirjanje se ne bodo vzpostavile, saj tako otrokovih čutenj ne bomo umirili, bo pa zato to moral storiti sam in tako bo naredil najboljše, kar bo zmogel: potisnil jih bo v nezavedno ter polagoma izgubljal stik z njimi in tako z živostjo ali se umirjal kako drugače (z gledanjem televizijskega programa, igranjem igric, umikanjem v svoj svet, s hrano, kar vodi v neustrezne načine umirjanja težkih čutenj).
Ker starši gotovo želimo, da bi naš otrok ne živel ali v čustveni puščavi in uporabljal samo razum, kar pomeni, da uporablja le levo polovico možganov, ali v čustvenem kaosu ter bi ga čustva preplavljala in obvladovala, kar pomeni, da deluje predvsem iz desne polovice možganov, mu moramo pomagati, da vzpostavi povezavo med levo polovico možganov, odgovorno za razum in logiko, ter desno, odgovorno za čustva in intuicijo (temu bi lahko rekli horizontalna integracija).
Gre pravzaprav za to, da se otroci naučijo združevati tako razum kot čustva ter se znajo v ogrožujočih okoliščinah odzvati hitro in impulzivno, a se znajo tudi umiriti, ko nevarnost mine. To so vsekakor tako zahtevne operacije, da jih marsikdaj ne zmoremo niti odrasli, kaj šele otroci, od katerih pa velikokrat terjamo prav to („Pojdi v sobo in ko se boš umiril, lahko prideš.“). Da bi otrokovi možgani postali integrirani, morajo rasti ob tako urejenih možganih staršev, saj bodo posnemali samo to, kar bodo zmogli oni.
