Padla je odločitev. Tako naprej ne gre. Ne najdeva več skupnega jezika, niti nimava nič več skupnega- razen otrok. Bolečina in trpljenje, ko sva skupaj je prevelika. Ločila se bova!
Ločitev korenito spremeni življenje vsakega posameznika. Najprej selitev enega od partnerjev, dogovarjanje glede lastnine in nenazadnje dogovarjanje glede otrok. Za vsakogar to pomeni velik korak na novi življenjski poti.
Če so posredi otroci je pomembno, da jim omogočimo stik tako z očetom kot z mamo. Ne glede pri katerem od staršev ostanejo otroci, je bistvenega pomena, da otroci ostanejo v stiku z obema. Včasih, še posebej se to dogaja pri očetih, eden od partnerjev vidi otroke le med vikendom, včasih celo samo dvakrat ali enkrat mesečno. Kadar so otroci tako redko pri enem staršu se čustvena navezanost nanj zelo zmanjša in nemalokrat se otroci pri tem staršu ne počutijo več dobro, si ne želijo k njemu in se hkrati čutijo odrinjene in zapuščene s strani tega starša. Otroci se v odraslosti sprašujejo, zakaj se oče/mama ni potrudil/a ohranjati z njim več stikov. Bolečina, zaradi odsotnosti enega od staršev, v otrokovem življenju pusti velike posledice v njegovem notranjem svetu. Otrok lahko krivdo za ločitev pripisuje sebi, morda misli, da je naredil nekaj zelo narobe, da oče/mama noče več stikov z njim. Z bolečino zaradi odsotnosti enega od staršev se soočajo v odraslosti, ko gradijo svojo družino. Ne znajo se soočati s konflikti in se bojijo, da jih bo partner prav tako zapustil, kot jih je nekoč že zapustil njihov oče ali njihova mati.
Kar se mi zdi ključnega pomena in bi resnično rada poudarila je, da naj starša, ne glede na to, kako razbolela sta sama v sebi zaradi ločitve, ohranjata drug do drugega spoštljiv odnos. Pogosto starši po ločitvi niso več razumni v odnosu drug do drugega. Pred otrokom blatijo drugega starša, izražajo nezaupanje do drugega starša, ga ponižujejo v otrokovih očeh, ga sramotijo. Si predstavljate, kako vam je pri srcu, kadar kdo sramoti, napada in je skrajno nespoštljiv do nekoga, ki ga imate vi radi? No, tako se počutijo otroci, ko so sredi med staršema, ki ne zmoreta več spoštljivo govoriti drug z drugim. Toda otroku je še huje, saj je njegovo čustveno in fizično preživetje odvisno prav od staršev. Otrok se sredi takšnega viharja ( napadov med staršema) počuti grozno osamljenega, zapuščenega, nerazumljenega. Da bi preživel, nase opozarja z neprimernim vedenjem, čustvenimi izbruhi, agresivnostjo ali depresijo, popuščanjem v šoli…
Otrok po ločitvi še vedno potrebuje oba starša. Rad ima oba starša in si želi biti z obema. Kako ga v duši in srcu razjeda, ko starša ne zmoreta poskrbeti zanj in se povrhu vsega ne zmoreta več spoštljivo pogovarjati. Zato starši, ostanite spoštljivi in razumni drug do drugega. Življenje svojemu/svojim otrokom sta podarila oba. Ostanita oba tudi še naprej del otrokovega življenja. Morda je bila ločitev nujna in so v ozadju nedopustne stvari, ki se resnično ne bi smele zgoditi in so nevarne tudi za vašega otroka (nasilje, odvisnost…). V tem primeru je seveda potrebno omejiti stike med otrokom in staršem, ki škoduje otroku. Če pa posredi vaše ločitve niso bili takšni razlogi, potem naj ima otrok stike z obema staršema in odnos med njima naj bo spoštljiv.