Nemočni starši, vsemogoči otroci
Kako reševati konflikte z otrokom?
Starši se pogosto znajdemo v konfliktu z otroki, pri čemer imamo pogosto občutek, da imamo nasproti sebe ne le enakovrednega, ampak celo močnejšega nasprotnika. Vendar otroci ali mladostniki niso pomanjšani odrasli in njihovo telo ni le manjše, ampak je tudi drugače opremljeno.
Prepiri in konflikti med starši in otroki so zelo pogosti spremljevalci družinskega življenja. Zaradi različnih interesov in odgovornosti se med starši in otroki praviloma pojavijo nasprotovanja. Ta lahko vodijo do prepira, ko vsak izraža svoja mnenja in želje. Ob stalnem občutku poraza na eni ali drugi strani nerazrešeni prepiri vodijo v konflikte, ki so vedno težje obvladljivi. V današnjem času smo prav starši tisti, ki imamo pogosto občutek poraza in nemoči v prepirih z lastnimi otroki.
Pri svojem terapevtskem delu s starši vedno znova opažam, da lahko razumevanje otrokovega čustvovanja in vedenja zmanjšuje občutke starševske nemoči, krivde in neuspešnosti, ki so pogost spremljevalec stiske ali čustvenih težav v odraslosti. Zavedanje, da otrokovi možgani delujejo drugače od odraslih, pomaga, da prepir z otrokom starši doživijo drugače in s tem zmanjšujejo lasten stres in izboljšujejo družinske odnose.
Odgovor na vprašanje, kako reševati konflikte z otrokom, je pomemben za dobro počutje odraslega.
Kaj moramo razumeti, da konflikt z otrokom doživimo drugače?
Ob povečanem stresu, ki ga predstavlja tudi konflikt v odnosu otrok-starš, možgani lahko delujejo iz različnih centrov. Lahko se vključijo tako imenovani »preživetveni možgani«, katerih funkcija je zagotoviti osnovne pogoje za preživetje, ne glede na okolico. V tem primeru zahtevamo v konfliktu uveljaviti svoje stališče, ne glede na posledice. Lahko se vključijo »čustveni možgani«, ki na podlagi telesnega počutja izberejo primeren odziv. Če na primer v konfliktu telo doživi žalost, bomo začeli jokati, če čutimo strah, bomo otrpnili, če čutimo sram, se bomo umaknili, če čutimo jezo, se bomo branili. Lahko pa nas iz konflikta rešijo »racionalni možgani«, ki bodo iskali rešitev, tehtali različne rešitve.
Prvo, kar moramo razumeti v konfliktu starš-otrok, je dejstvo, da so otrokovi možgani postopoma sposobni v konfliktu vključevati vse tri naštete centre. Otrokom, predvsem ko so pod vplivom stresa, ne uspe zatreti impulzov in njihovi možgani še zelo intenzivno delujejo iz preživetvenega in tudi čustvenega dela. Njihovo vedenje ne oblikuje namena, ampak močan preživetveni ali čustveni impulz. Ko starši razumejo, da njihov otrok ne manipulira z njimi in da njihova neuspešnost pri postavljanju pravil ni posledica njihove nemoči, ampak nesposobnosti otroka prilagajati lastno vedenje, so konflikti v odnosu starš-otrok lažje obvladljivi in stres se pri opravljanju starševskih nalog zmanjša.
Konflikti v odnosu starš-otrok so največkrat posledica omejevanja v vzgoji in kljubovanja otrok. Postavljanje pravil je seveda sestavni del vzgoje, vendar z različnimi načini omejevanja otrok aktiviramo različne odzive. Bolj kot starši obvladujejo svoj stres pri vzgoji, bolj kot uspejo obvladovati lastne »preživetvene« in »čustvene možgane« ter bolj kot uspejo pri komunikaciji z otrokom uporabljati »racionalne možgane«, bolj bodo v otroku in pri njem spodbujali aktivacijo »racionalnih možganov«, kar pomeni, da bodo njegovi odzivi na pravila in omejevanje manj impulzivni in kljubovalni.
Za uspešno reševanje konflikta moramo čim bolj nadzorovati naše »preživetvene« in »čustvene možgane«, vendar to ni vedno mogoče. Različne situacije povzročajo v naših možganih tako vznemirjenje, ki ga ne moremo pomiriti s svojim razumom, zato takrat odreagiramo impulzivno, čustveno. Razumevanje naših reakcij, njihovega izvora in pomena, nam pomaga, da smo bolj prizanesljivi do sebe, bolj strpni do drugih in bolj sproščeni v odnosih.
