26 ljudi je naredilo zaobljubo.
13 ljudi deli svojo zgodbo.

Otroci ob ločitvi staršev – kako jim lahko pomagamo

divorce

Otroci so ob ločitvi staršev popolnoma nedolžne žrtve dogodka, ki si ga nikakor niso želeli. Zakonca se ločita drug od drugega, otroci se od staršev ne morejo ločiti, zato neizmerno trpijo, ker ne morejo nenehno biti z obema. Tako bodo velikokrat z nenavadnim in za starše nezaželenim vedenjem izražali svojo stisko. Pomembno je, da jo prepoznamo in jim prisluhnemo ter se z njimi o tem, kaj doživljajo, pogovarjamo.

 

  1. Povejmo jim, da nikakor niso odgovorni za to, kar se je zgodilo, da sta se starša za to odločila, ker ne zmoreta več živeti drug z drugim, saj otroci velikokrat mislijo, da so oni krivi za ločitev. Gre za obrambni mehanizem, s katerim poskušajo omiliti bolečino, s katero se srečujejo: če je krivo njihovo vedenje, potem ga lahko popravijo in spremenijo neljube okoliščine.

 

  1. Zavedajmo se, da velikokrat doživljajo, da niso vredni ljubezni, saj bi sicer mama ali oče ostala z njimi, se potrudila zanje, za družino, kar lahko ostane trajna poteza občutka o sebi oz. samopodobe. Izjemno pomembno je, da nenehno poudarjamo (ni dovolj, če rečemo enkrat) njihove lastnosti, zaradi katerih so čudoviti otroci, da bodo ponotranjili predvsem te občutke o sebi.

 

  1. Trudimo se biti v stiku s tem, kar doživljajo, vedno se vprašajmo, kako bi bilo nam, če bi se nam to dogajalo. To ne bo lahko, saj bomo velikokrat preplavljeni s svojimi občutki, predvsem pa bo to od nas terjalo, da se povežemo z našim otroškim doživljanjem, ko smo se kdaj počutili zapostavljene, prezrte, neljubljene, zapuščene ali zavržene.

 

  1. S svojo čustveno dostopnostjo in odzivnostjo ustvarimo varen prostor, da bodo otroci ob naši pomoči lahko izrazili, kar čutijo, kar pomeni, da moramo biti sposobni zdržati s tem, kar nam bodo povedali in nam morda ne bo pogodu. Tako jim damo vedeti, da nam je mar zanje, in preprečimo marsikatero nezaželeno vedenje, saj jim ne bo treba svojih občutkov izražati drugače. Ne delajmo se, da je vse v redu, medtem ko oni preživljajo grozo. Tako se bodo počutili same.

 

  1. Otroci si bodo na vse mogoče načine prizadevali, da bi starše spet povezali, še zlasti bo to morda tretji otrok, ki zaznava marsikaj, kar se med staršema dogaja. Morda bo nenehno zboleval, imel slabe ocene, se v šoli neprimerno vedel, vse z namenom, da starša v skrbi zanj spet poveže. Povejmo mu, da razumemo, da mu je težko, ker pogreša svojo družino, a da sta se očka in mamica tako odločila, da pa bosta vedno tam za njega, pa naj se mu zgodi kar koli, in ga nikoli ne bosta zapustila ali prenehala imeti rada.

 

  1. Pogovarjajmo se z njimi o tem, kar doživljajo, sprašujmo, kako jim je, ko očka ali mamice ni, ali ju pogrešajo, jih je strah, da ju nekoč ne bo več, so jezni nanju, ker sta se odločila za ločitev … Sprašujmo, vztrajajmo, zanimajmo se, kaj doživljajo, in bodimo sočutni do tega, trudimo se, da bi razumeli, čeprav se nam bo morda zdelo nerazumno. Morda ne bodo znali ali zmogli povedati, zlasti majhni otroci, a je pomembno, da jim zato mi damo besede za to, kar doživljajo, poimenujemo čutenje, ki jih preveva. Zdržimo s tem in jih ne poskušajmo zamotiti z drugimi stvarmi.

 

  1. Spoštujmo dogovore z bivšim zakoncem glede otrok, ne omejujmo stikov, saj tako najbolj prizadenemo otroka. Ker je normalno, da nas bolijo nerazrešene stvari z bivšim partnerjem, si tudi mi zaslužimo varno okolje, v katerem lahko govorimo o svoji bolečini, da se bo ta nekoč zmanjšala, zato si ga poiščimo. Ločimo torej bivšega zakonca od matere oz. očeta svojih otrok.

 

  1. Ne govorimo slabo o bivšem partnerju pred otroki ali celo z njimi – tega nočejo slišati, ker se tako počutijo slabega tudi oni, saj se s svojo družino identificirajo, ker ji pripadajo.

 

  1. Otroci so izgubili družino in tako temeljno varnost, zato bomo morali biti še toliko bolj pozorni, da jim varnost povrnemo, kar storimo s strukturo, z mejami ter s čustveno dostopnostjo in odzivnostjo. Otroci naj imajo urejen urnik, naj natanko vedo, kdaj so pri mami in kdaj pri očetu, naj bodo doma pri enem, k drugemu pa hodijo na redna srečanja, saj je v naravi, da je dom en sam, ne prilagajajmo njihovega urnika svojemu, ampak obratno. Postavljajmo jim meje, saj se tako umirijo, ker se sami ne morejo; tako natanko vedo, kaj je dovoljeno in kaj ne in svet okoli njih postane obvladljiv.

 

  1. Nekateri otroci se odzovejo s separacijsko tesnobo – nikamor si ne upajo sami brez nas ali druge odrasle osebe, ki ji zaupajo. Govorimo o tem z njimi, poimenujmo strah in jim nenehno zagotavljajmo, da ne bomo odšli, da bomo prišli ponje v vrtec, jih nikoli ne bomo zapustili (zopet ni dovolj, če to storimo nekajkrat). In to tudi res storimo – ne zamujajmo, čim več časa preživimo z njimi, ukvarjajmo se z njimi in vztrajajmo pri tem. To nenehno ponavljajmo, dokler se jim spet ne povrne zaupanje in tako varnost, medtem pa jih postopoma navajajmo na tisto stopnjo samostojnosti, ki so je že bili sposobni.

 

  1. Zdržimo njihovo morebitno nemogoče vedenje, ker nam z njim samo sporočajo, kako se počutijo. Nimajo besed, da bi nam povedali, zato bodo naredili kaj, da bodo v nas prebudili natanko to, kar doživljajo. To ne pomeni, da jim ne smemo takega vedenja omejiti ali prepovedati, a ga ne obsojajmo, kritizirajmo in kaznujmo. Povežimo se s tem, kar doživljajo, to poimenujmo, bodimo sočutni, potem pa šele računajmo na njihovo logično razmišljanje.

 

  1. Vzemimo si kdaj čas samo za enega otroka, če jih imamo več, in preživimo čas samo z njim, s čimer mu damo vedeti, da nam je pomemben, potem pa to izkušnjo omogočimo še ostalim.

 

  1. Če smo si ustvarili novo družino, se zavedajmo, da se počutijo, da ne pripadajo, in ne pričakujmo, da bodo brez težav sprejeli novega partnerja in nove otroke. Samo od tega, da jim bomo dovolili, da čutijo v zvezi s tem, kar čutijo, in jih bomo razumeli, je odvisno, ali jih bodo kasneje sprejeli.

 

  1. Bodimo v stiku z učitelji, vzgojitelji in morebitnimi trenerji naših otrok, saj lahko dobimo od njih dragocene dodatne informacije o tem, kaj se z otroki dogaja. Če si doma ne upajo pokazati, kako jim je, se bo to morda pokazalo v šoli, vrtcu ali na treningu.

 

  1. Ne zamujajmo na srečanja, ne pozabljajmo, da smo dogovorjeni, ne pošiljajmo jih na počitnice k babicam, saj se tako počutijo zavržene. Zavedajmo se, da smo z ločitvijo prenehali biti žena ali mož, nikakor pa ne mama ali oče.

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo