Kakšen naj bo moj terapevt

Za terapijo se ni lahko odločiti, temu pa sledi morda še težji korak, in sicer kako najti takšnega terapevta, ki bo usposobljen za reševanje mojih težav, predvsem pa bo človek, tak, da mu bom lahko zaupal in me ne bo obsojal. Prav zato je dobro vedeti, katere so značilnosti dobrega terapevta.

1. Je strokovno usposobljen in se je za terapevta šolal na ustanovah in pri strokovnjakih, ki jim zaupam. Svoje znanje nenehno poglablja.
2. Je vključen v supervizijo, individualno in skupinsko, lahko tudi intervizijo, ter je član združenja, na katerega se lahko, če z uslugo nisem zadovoljen, pritožim.
3. Če je kdo od prijateljev ali znancev hodil k njemu, lahko dobim nekaj informacij tudi od njih, vendar se moram zavedati, da vsak terapevt ni primeren za vsakogar.
4. Preberem lahko čim več o njem na spletu, knjige, ki jih je napisal, članke, ki jih je objavil.
5. Pomemben je tudi njegov videz, barva njegovega glasu – če me odbija, ga bom tudi kasneje verjetno težko sprejel. V telesu moram začutiti, da se prilega moji duši.
6. Pomembno je, da je urejen in je urejen, čist in svetel tudi prostor, v katerem dela.
7. Ko bom že na terapiji, pa je pomembno, da sem pozoren na naslednje:

• je pripravljen na odnos z mano (rasti v odnosu, saj se zaveda, da je terapija obojestranska rast, zmore zdržati, vztrajati);
• ob njem se počutim varnega in zaščitenega, je vreden zaupanja. To bom prepoznal po tem, da je empatičen;
• zna poslušati (zmore zdržati, da povem do konca, govorim predvsem jaz in ne on, vendar da s kratko pripombo in z mimiko vedeti, da me posluša in se ga to, o čemer pripovedujem, dotika) in se mi posveti (naj bo ta čas res namenjen samo meni);
• zmore zdržati z mano težka čutenja in ne pobegne s spremembo teme drugam ali jih prezre;
• zna vzpostaviti in vzdrževati strukturo: srečanja so redna, vedno ob isti uri in v istem prostoru;
• lahko ga sprašujem, četudi se mi zdi, da sprašujem preveč ali so vprašanja nesmiselna;
• se zmore opravičiti, kadar naredi napako – in jo bo, ker je samo človek in se tega zaveda (pozabi na srečanje, zamudi, ne odgovori na moje sporočilo) -, predvsem pa zmore v njej prepoznati vsebino, ki me boli že iz prejšnjih odnosov;
• se zanima zame (si zapomni, kar mu povem, imena in starost mojih otrok, če jih imam, s čim se ukvarjam poklicno, kateri so moji hobiji, marsikatero podrobnost iz mojega življenja);
• je empatičen (zmore začutiti, kako mi je);
• je sočuten (moje doživljanje se ga dotika), je spoštljiv, ljubezniv, potrpežljiv (spoštuje moj tempo, ne sili) in umirjen, ne sramoti in ponižuje;
• zaveda se, da je njegova naloga, da mi pomaga vzpostaviti samoregulacijski sistem (sposobnost, da kasneje sam zdržim s težkimi čutenji, kadar čutim npr. hudo jezo, globoko žalost …, in jih umirim);
• me ne sili, da moram odpustiti (to je znak, da s težkimi čutenji ne more zdržati);
• pomaga mi razviti samozavest (iskreno pove, kako me doživlja, ter poudarja moje sposobnosti in zmožnosti);
• svetuje izjemoma, večinoma skupaj z mano išče rešitev;
• sem mu pomemben, je enako naklonjen meni kot drugim, ki so morebiti vključeni v terapijo, mi namenja enak delež časa na terapiji;
• se me razveseli, mi daje občutek, da sem na terapiji dobrodošel;
• ne govori o sebi, ker je terapija čas, ki je namenjen meni;
• poskrbi zase, se ceni ter glede na svoje sposobnosti in zanje zna postaviti ceno terapije, kar pomeni, da bo tega naučil tudi mene;
• zmore zdržati t. i. projekcije; ko se najin odnos poglobi in se začnem ob njem počutiti varnega, ga bom nehote začel doživljati kot nekoga iz svoje preteklosti, ki me je prizadel. Namen tega je, da se bolečina pozdravi, in sicer tako, da me nekdo končno sliši in se odzove drugače, kot sem vajen. Temu rečemo korektivna izkušnja in da bi se ta lahko zgodila, kar je smisel terapije, moramo najprej z nekom ponoviti staro. Če je povezano z napako, ki jo je terapevt storil, se mora biti sposoben opravičiti, vendar čezmeren odziv prepoznati kot nepotolaženo bolečino iz moje preteklosti in jo skušati poiskati;
• daje prostor, da če se to zgodi, lahko o tem spregovorim, ne da bi bil zavrnjen. Tako daje izkušnjo realnih odnosov, ki jo bom lahko nesel v odnose z drugimi, od katerih prav tako ne morem pričakovati popolnosti. Bistveno je, da vem, da ljudje nismo popolni, a so zdravi odnosi tisti, v katerih se lahko pogovorimo in odpustimo;
• me ne retravmatizira – ne počne istih bolečih stvari, kot so se mi dogajale v preteklih odnosih. Zato je pomembno, da ima supervizijo, v kateri preveri svoje ravnanje;
• verjame vame, daje upanje in pohvali vsak moj najmanjši napredek;
• me ne izkorišča za kakršne koli usluge in ločuje svoje poklicno življenje od privatnega – se z mano ne dobiva zunaj terapevtskega prostora;
• spoštuje mojo željo po prekinitvi terapije, a imam pri tem občutek, da se vedno lahko vrnem, če bom potreboval pogovor.