Stili vzgoje
Vzgoja je vplivanje staršev in drugih vzgojiteljev na otroka z različnimi metodami in prijemi, s čimer želijo doseči, da se bo otrok razvil v zdravo osebnost, ki bo v svoje in zadovoljstvo drugih prispevala k blaginji okolja, v katerem biva.
Glede na to, kakšne prijeme pri tem uporabljajo, ločimo štiri načine vzgoje:
| AVTORITARNI, REPRESIVNI (nasilni) | AVTORITARNI, REPRESIVNI (nenasilni) | PERMISIVNI, POPUSTLJIVI | EMPATIČNI, SOČUTNI | |
| Osnovna značilnost | neprijazen in nepopustljiv | neprijazen in nepopustljiv | prijazen in popustljiv | prijazen in nepopustljiv |
| Prepričanje | Otrok potrebuje nadzor in nenehno usmerjanje. | Otrok potrebuje nadzor in nenehno usmerjanje. | Otrok mora imeti vse, kar si želi in mu lahko damo, ne sme biti nesrečen. | Otrok potrebuje ljubezen, varnost in spoštovanje. |
| Kdo ima moč | starši (so vsemogočni gospodarji) | starši | otrok | starši in otrok |
| Vrsta kontrole | fizično in psihično nasilje | z materialnimi in s čustvenimi dobrinami | je ni | samokontrola (starši umirijo najprej sebe, potem otroka) |
| Starševske metode | udarci, vpitje, kritiziranje, grožnje, poniževanje, sramotenje
(takoj mora začutiti posledice svojih dejanj), trda in nespremenljiva pravila |
kazni: izguba privilegijev, ignoriranje, začasna osamitev („odmor“), vzbujanje občutkov krivde
nagrade: denar, privilegiji, priboljški, objemi, pohvale, pozornost
(pogojna ljubezen) |
ni meja, prošnje, podkupovanje, nerganje, popuščanje, pridiganje, samožrtvovanje, reševanje, razvajanje | zgled, spodbuda, zadovoljevanje potreb, želja pa selektivno, čustveni stik, ustavljanje neprimernega vedenja, omogočanje, da se otrok sooči z naravnimi posledicami svojih dejanj, skupno reševanje težav, družinski sestanki
(brezpogojna ljubezen) |
| Ozračje v družini | napeto, togo, moreče | urejeno, dosledno | kaotično, nestanovitno | sproščeno, urejeno, odprto za dogovore |
| Kaj se otrok nauči | slepe poslušnosti močnejšemu in odvisnosti od njega, ugajanja avtoriteti, nasilja, tekmovalnosti, laganja, se ne nauči samodiscipline
|
poslušnosti, urejenosti, neodkritosti, tekmovalnosti, se ne nauči samodiscipline | manipulirati z drugimi, sebičnosti, se ne nauči samodiscipline in soočati se s frustracijami, odloča se sam, vendar za dejanja ne prevzema odgovornosti – to storijo starši | samodiscipline, odgovornosti, kako reševati težave, spoštljivosti, sodelovanja, soočati se s frustracijami, moralnega razsojanja, postopnega zmanjševanja odvisnosti od staršev, samostojnega odločanja |
| Kako se otrok počuti | kot brezpraven podložnik, jezen, sovražen, prestrašen, pokoren, nemočen, ima nizko samopodobo, se ne zna samostojno odločati, ne spoštuje drugih | zamerljiv, jezen, nerazumljen, manipuliran | zmeden, kriv, negotov, tesnoben | vesel, varen, samozavesten, ljubljen, spoštovan |
| Kaj se lahko zgodi v puberteti | upira se, pobegne, postane prestopnik (se pretepa, drogira itn.), nasilen do drugih, zlasti šibkejših, starši postanejo nemočni | čustveno se zapre, upira, išče drugje brezpogojno sprejetost, starši postanejo nemočni | pričakuje, da se bodo drugi prilagajali njemu, odvisen od drugih, zahteven, če se mu ne ugodi, postane neobvladljiv in izsiljuje, neodgovoren, starši mu zamerijo | ljubezen in spoštovanje med starši in otroki, ni potrebe, da bi se otrok upiral ali zaprl vase |
Permisivno starševstvo se je razvilo kot odgovor na avtoritarno, ko smo iz ene skrajnosti zanihali v drugo, v zadnjem času pa se skušamo ustaliti na sredini, in sočutno starševstvo nam ponuja prav to, srednjo pot: da smo še v stiku z otrokom ter slišimo njegove potrebe in želje, ki jih velikokrat sporoča z neprimernim vedenjem, a le-tega tudi ustavljamo. Ne prezremo ga, vendar ga zanj tudi kruto ne kaznujemo (pri disciplini gre za učenje, ne kaznovanje), temveč skušamo ugotoviti, kaj nam hoče z njim povedati, potem pa mu pomagamo, da to, kar čuti, izrazi spoštljivo. Da bi to lahko storili, moramo najprej v sebi umiriti čutenja, ki se nam pri tem zbujajo, šele nato lahko začutimo otroka in ga umirimo. Zelo pomaga, da se pri tem spomnimo sebe, kaj smo doživljali kot otroci in kako smo doživljali svoje starše. Ko bomo začutili, kaj smo takrat pogrešali, bomo to lahko dali svojim otrokom.
Verjetno se vsi starši sprašujemo, v kateri tip spadamo, a najverjetneje se v različnih okoliščinah znajdemo v vseh treh, čeprav eden prevladuje. Če to ugotovimo, smo na dobri poti, saj lahko tisto, kar pri svojem načinu vzgoje prepoznamo za pomanjkljivo, popravimo, in to je največ, kar lahko kot dovolj dobri in nikakor ne popolni starši storimo: da se trudimo. Otrokom to zadostuje.
